Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 14,22-33)
Ko se je množica nasitila, je Jezus takoj naročil učencem, da so šli v čoln in se peljali pred njim na drugo stran; sam naj bi medtem odpústil množice. In ko je množice odpústil, je šel na goro, da bi na samem molil. Ko se je zvečerilo, je bil tam sam. Čoln pa se je medtem oddáljil že precej stadijev od brega. Valovi so ga premetavali, kajti pihal je nasprotni veter. Ob četrti nočni straži je Jezus hodil po jezeru in prišel k njim. Ko so ga učenci videli hoditi po jezeru, so se vznemirili in rekli: »Prikazen je.« Od strahu so zavpili. Jezus pa jim je takoj rekel: »Bodite pogumni! Jaz sem. Ne bojte se!« Peter mu je odgovóril in rekel: »Gospod, če si ti, mi ukaži, da pridem po vodi k tebi.« On mu je dejal: »Pridi!« In Peter je stopil iz čolna, hodil po vodi in šel k Jezusu. Ko pa je videl, da je veter močan, se je zbal. Začel se je potapljati in je zavpil: »Gospod, reši me!« Jezus je takoj iztegnil roko, ga prijel in mu dejal: »Malovernež, zakaj si podvómil?« In ko sta stopila v čoln, je veter ponehal. Oni pa, ki so bili v čolnu, so se mu poklonili do tal in rekli: »Resnično, ti si Božji Sin.«
Tokratni odlomek nas uvede v dogajanje takoj po pomnožitvi kruha. Jezus pošlje učence v čolnu naprej, sam naj bi se jim pridružil kasneje. Najprej odpusti množice, nato gre v samoto. Kot človek potrebuje čas, da si lahko spočije. Najraje je odhajal na kakšno vzpetino, da je tam na samem molil. Videti je, da so učenci odšli prenočevat v čoln sredi jezera, kar za ribiče sicer ni bilo nič neobičajnega. Velikokrat je ribolov potekal v nočnih urah.
Jezus se je učencem pridružil šele zelo zgodaj zjutraj, verjetno tik pred svitom. Četrta nočna straža namreč pomeni zadnji del nočne straže po rimskem štetju. Jezus tokrat uporabi drugačno pot do njih – hodi po vodi. Zelo neobičajen način prihoda, ki je učence pošteno prestrašil. Jezus jih je skušal pomiriti z besedami, ki se velikokrat pojavljajo v Svetem pismu. Ta »jaz sem« pa je dejansko izraz, s katerim se je Bog predstavil Mojzesu v gorečem grmu. Če berete pasijon po Janezu, se je Jezus prav tako predstavil tudi tistim, ki so ga prišli v vrt Getsemani, da bi ga odvedli. Odgovor je pripadnike tempeljske straže ohromil, celo popadali so na tla, kot da bi v Jezusu prepoznali živega Boga – pa čeprav samo za trenutek.
Petrov odgovor – postavljanje pogojev »če si ti…« – nam deluje nekoliko sumljivo. Deluje podobno kot hudičeva skušnjava v puščavi (naj iz kamnov naredi kruh), ki se nato ponavlja tudi v času umiranja na križu. »Če si (res) Božji Sin, stopi s križa.« Toda v Petrovih besedah dejansko ni besede skušnjavca – prvak med apostolu čuti, da se mora odzvati na nevsakdanji pojav. Očitno je vedel za Jezusovo obljubo, da bodo tudi učenci opravljali čudežna dela. Torej bi lahko z Jezusovo avtoriteto tudi sam hodil po vodi, s tem pa opogumil ostale učence, ki so to opazovali. Dokler je pogled uprt v Jezusa in ne v grozečo okolico (vihar), Peter hodi po vodi – a ko začne dvomiti, se potaplja. Jezus ga blago opomni zaradi pomanjkanja vere.
Pomenljiva je podrobnost, ki se zgodi takoj zatem: veter poneha, ko oba stopita v čoln. Namreč, sredi jezera se je zgodil še en podoben čudež, ko je Jezus najprej spal in nato pomiril vihar. Tudi takrat je učence pograjal, da nimajo vere. In v obeh primerih je sledilo praktično dvoje: izpoved vere (Ti si božji Sin) in/ali spraševanje, kdo je ta, ki sta mu pokorna jezero in veter. Spomnimo: ob začetku Jezusovega javnega delovanja so tudi hudi duhovi razglašali njegovo resnično identiteto, saj so ga poznali. Zanimivo pa je, da je oznaka »božji Sin« nato postala osnova za obsodbo pred velikim zborom. Za pravoverne Jude je bila takšna oznaka nezaslišano bogokletje. Ker evangelist Matej nagovarja kristjane iz judovstva, je ta izpoved vere zelo pomembna. Navsezadnje jo izreče tudi poganski stotnik takoj po Jezusovi smrti. In vedno je zraven dodana beseda »resnično«, kar pomeni, da so se sami o tem prepričali na lastne oči. Jezusa kot božjega Sina priznajo njegovi prvi učenci, ki izhajajo iz judovstva, ter poganski Rimljan, ki kot vojaški poveljnik vodi enoto, zadolženo za križanje obsojencev.
Jezus se tako razodene ne kot navaden človek, nek učitelj in prerok, ampak kot sin živega Boga. Čeprav skoraj nikoli ne uporablja zase naziva, da je božji Sin. Ves čas pa uporablja »Sin človekov«, skrivnosten izraz, ki sicer izhaja iz Danielove knjige. Tudi izraz »Mesija« oz. Kristus se ne pojavlja pogosto. Tudi Peter izpove vero v Jezusovo resnično identiteto, ta odlomek bomo slišali čez dva tedna.
Kaj reči o okoliščinah na jezeru? Močan veter sredi jezera tako lahko pomeni ne samo nasprotni pritisk okolice, ampak tudi našo mesenost, naslanjanje na lastne moči, kar pa ob nevarnih okoliščinah pogosto odpove. Ko nimamo več tiste notranje gotovosti, nas lahko zajame panika. Ko človeka zajame panika, ravna nerazumno in povzroči še več škode sam sebi. Panika pomeni hudo pomanjkanje vere. Ravno v preizkušnjah življenja se pokaže, kako trdna je naša vera. Pogled, uprt v Jezusa, pomeni trdnost, črpanje iz božje moči. Takrat človek zmore veliko več kot sicer. Če so naše oči uprte v Jezusa, so naši koraki mogoči tudi tam, kjer s človeškimi močmi to ni mogoče. Torej lahko »hodimo po vodi«.
C. R.
