Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 10,11-16)
Tisti čas je Jezus govoril: Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce. Najemnik in tisti, ki ni pastir in ovce niso njegove, ko vidi, da prihaja volk, ovce pusti in zbeži – in volk jih pograbi in razkropi –, ker je najemnik in za ovce ni v skrbeh. Jaz sem dobri pastir in poznam svoje in moje poznajo mene, kakor mene pozna Oče in jaz poznam Očeta; in svoje življenje dam za ovce. Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati; poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir.
Ker se nedelja tokrat ujema s slovesnim praznikom bratov, ki sta Slovanom oznanila blagovest, je tudi evangelijski odlomek vzet iz besede za ta dan. Tokrat iz Janezovega evangelija. V tem liturgičnem letu smo ga slišali že na nedeljo dobrega pastirja, zato ga bomo tokrat povezali z milostnim dogodkom, ko sta iz Soluna v grški Makedoniji prišla brata Konstantin in Mihael, sicer Grka, ki sta si privzela meniški imeni Ciril in Metod. Njun vpliv je segel vse do Rima in tudi presega sedanji pravoslavni svet. Zato sta sveta brata Ciril in Metod vez edinosti med vzhodom in zahodom, pa tudi med Slovani, kljub uničujočim vojnam, ena od njih sedaj hudo bremeni Ukrajino in Rusijo.
Čeprav so že prvi oznanjevalci med našimi predniki poskušali uporabiti oznanjevanje v domačem jeziku (denimo irski menihi), je poslanstvo bratov Cirila in Metoda šlo še korak dlje. Želela sta, da bi tudi vesoljna Cerkev dala priznanje njunim prizadevanjem za bogoslužje v razumljivem jeziku. In sta to priznanje tudi dobila. In to prav v baziliki Marije Velike, kjer je sedaj pokopan papež Frančišek. Slovenci sicer resda nismo dobili bogoslužja v starocerkveni slovanščini (zanimivo, slovanski Makedonci, ki so dali osnovo za ta jezik, ga imenujejo “staroslovenski”), ki je postal prvi uradni knjižni jezik na območju slovanskih narodov. Smo pa dobili nekatere glagoljaške samostane, ki so bili pogostejši na Hrvaškem, kjer se je razvilo glagoljaško bogoslužje.
Oba sveta brata sta nastopila v duhu Jezusa, dobrega Pastirja. Tvegala sta veliko, saj je bil odpor dela duhovščine, predvsem iz germanskega dela Evrope, zelo velik. Tudi v rimski Cerkvi je marsikdo z zelo velikim odporom gledal na njuno delo. Vendar sta želela čim več ljudi pridobiti za Kristusa, tudi tako, da bi oznanilo slišali v jeziku, ki ga sami razumejo. Ves slovanski svet, tudi pri naših panonskih prednikih, kjer je sv. Metod postal škof, je tako dobil veliko potrditev v veri. Tako smo tudi sedanji Slovenci deležni te dediščine, čeprav je slovanske narode nato razdelila meja med zahodnim (latinskim) in vzhodnim (bizantinskim oz. grškim) bogoslužjem. Vendar je skrb za to, da bi v domačem jeziku prejeli oznanilo, kasneje navdihovala mnoge druge, tudi Primoža Trubarja denimo ter slovenskega prvega prevajalca Svetega pisma Jurija Dalmatina. Še preden smo se domače govoreči prebivalci slovenskih dežel začeli prepoznavati kot Slovenci.
Še vedno pa nas žalosti usoda needinosti. Jezus je izrazil, da bo “ena čreda in en pastir”. Zakaj temu ni tako? Razlog se skriva v našem grehu in zavračanju spreobrnjenja. Premislimo o tem.
G. B.
