Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 1,29-34): Tisti čas je Janez Krstnik zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz. In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem z vodo, da se on razodéne Izraelu.« In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje s Svetim Duhom.‹ In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.«
Evangelijski odlomek nas morda nekoliko spomni na slavospev iz časa božične devetdnevnice: “…Janez Krstnik je oznanjal njegov prihod in ko je prišel, ga je ljudem predstavil.” Evangelist Janez pa poroča, kako je njegov soimenjak predstavil Jezusa. Jezus je “Božje jagnje”. Motiv jagnjeta nas spomni na veliko noč. Če so Izraelci rešitev iz Egipta povezovali z Gospodovim mimohodom, ko je bilo prvorojencem v hišah, zaznamovanih z jagnjetovo krvjo, prizanešeno, je Jezus tisto jagnje, žrtvovano za ves svet. Kakor je napovedal že prerok Izaija: “Mi vsi smo tavali kakor ovce, obrnili smo se vsak na svojo pot, Gospod pa je naložil nanj krivdo nas vseh.” (Iz 53, 6) Da se tudi na upodobitvah velikonočnega dogodka pojavlja jagnje z zmagoslavnim banderom, ni naključje, saj tudi pesem slednica pravi: “Žrtvi velikonočni naj hvalnice pojo kristjani. Jagnje je rešilo ovce. Kristus nedolžni je z Očetom spravil grešnike.« V velikonočnem času Boga slovesneje hvalimo, kot pravi slavospev, ker je bilo darovano “velikonočno jagnje Kristus”. V velikonočni osmini tako pravi: “On je pravo jagnje, ki je odvzelo grehe sveta. S svojo smrtjo je uničil našo smrt in nam s svojim vstajenjem obnovil življenje.”
Teh besed Janez Krstnik ne izgovarja sam od sebe, ampak ker je bil, kot je bilo napovedano, že v materinem telesu napolnjen s Svetim Duhom (prim. Lk 1,15). Sveti Duh je bil “kriv”, da se je ob srečanju Elizabete z Marijo dete veselo zganilo v Elizabetinem telesu (Lk 1, 41). Vendar se do tistega dogodka s krstom v reki Jordan Janez in Jezus še nista fizično srečala. Janez je po prihodu iz puščave prišel oznanjat bližnji prihod Mesije, oznanjal je potrebo po spreobrnjenju in začel tudi krščevati vse, ki so želeli zaživeti novo življenje. Jasno se je zavedal, da je sam samo tisti, ki Odrešeniku pripravlja pot in da je tudi krščevanje priprava na ta prihod. To, da je bil Jezus “prej” kot Janez, pa ni kronološka oznaka, ampak pokazatelj, da je Janez vendarle navaden človek, Jezus pa učlovečena Beseda, po kateri je bilo vse ustvarjeno. Pa čeprav je imel videz ustvarjenega človeka in je nase vzel podobo služabnika (prim. Flp 2, 7).
In Janez tudi sam pričuje, kako je sploh prepoznal Tistega, čigar prihod je oznanjal. Ne s svojo močjo, ampak po Svetem Duhu. In kdo je “tisti”, ki ga je poslal krščevat z vodo, drug kakor pa sam Sveti Duh? In ob krstu so se nebesa odprla in tudi Janez je videl podobo goloba. S tem je sam Oče potrdil Sina, ki bo, kot je napovedal Janez, krščeval s Svetim Duhom. Janezu je torej navzočnost Odrešenika razodeta po delovanju Svetega Duha, ki smo ga prejeli že z zakramentom krsta in smo bili v njem potrjeni po zakramentu birme. Torej bi morali prepoznati Božjo navzočnost, če smo odprti za delovanje Svetega Duha. Vidimo pa, da ni vedno tako. Podelitev zakramenta sama po sebi še ne pomeni ničesar, če smo zgolj pasivni prejemniki, ki to morda počnemo iz folklore. Torej je treba darove Svetega Duha nekako osvoboditi v sebi, jih sprostiti, sprožiti njihovo delovanje. Kaj pomaga, če prejmemo darilo, ki ga postavimo v kot in niti ne odvijemo? Tako tudi žlička sladkorja, ki jo damo v skodelico kave, ne naredi kave sladke – dokler kave ne pomešamo. Kličimo torej Svetega Duha, prosimo ga, naj nam razodene Božjo navzočnost.
C. R.
