Iz svetega evangelija po Luku (Lk 10,25-37)
Tisti čas je vstal neki učitelj postave, ki je takole skušal Jezusa: »Učenik, kaj naj storim, da dosežem večno življenje?« On pa mu je rekel: »Kaj je pisano v postavi? Kako bereš?« Ta je odgovoril: »Ljubi Gospoda svojega Boga, z vsem srcem in vso dušo, in vso močjo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor sam sebe.« – »Prav si odgovoril,« mu je rekel: »To izvršuj in boš živel.«
Ta se je pa hotel opravičiti in je rekel Jezusu: »In kdo je moj bližnji?« Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Primerilo se je pa, da je šel po isti poti neki duhovnik in ga je videl in šel mimo. Prav tako je tudi levit, ki je prišel na to mesto in ga videl, šel mimo.
Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel. Drugi dan je vzel dva denarja in dal gostilničarju ter rekel: ›Poskrbi zanj in, kar boš več potrošil, ti jaz nazaj grede povrnem.‹
Kateri izmed teh treh, se ti zdi, je bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?« On je dejal: »Tisti, ki mu je skazal usmiljenje.« Jezus mu je rekel: »Pojdi in tudi ti tako delaj!«
Ta zgodba je tako preprosta, a vendar se zdi tako zapletena. Namreč, njeno izhodišče je dejstvo, kako eden od učiteljev postave preizkuša Jezusa. Pa vendar mu Jezus postavi protivprašanje. Pismouk našteje prav bistveni dve zapovedi, ki predstavljata temelj vsega. Lahko bi rekli, da je to nosilna misel obeh Mojzesovih tabel. Ljubezen do Boga in ljubezen do sočloveka. Do »bližnjega«, poudarja. Izraz napeljuje na bližino. Vemo, da nam niso vsi ljudje enako blizu. Samo nekateri so naši sorodniki, družinski člani, pa sonarodnjaki, sodržavljani, sokrajani, itd. Toda vsak, ki mi je v nekem trenutku najbližje in ki ga srečam, je moj bližnji. Ne glede na to, ali ga poznam ali ne. In kar želim, da storijo meni, naj delam drugim. Če srečam nekoga v stiski in če bi bil sam v enaki stiski z željo, da bi mi nekdo pomagal, potem je to napeljuje k temu, da sočloveku pomagam. V tem smislu je vsak človek moj bližnji (gr. plesos, hebr. Raa), ker je vsak ustvarjen od Boga. Apostol Janez v svojih pismih še posebej poudarja, kako zelo sta ljubezen do Boga in sočloveka povezani. Ni ene brez druge, ni druge brez prve.
Učitelj postave ima z razumevanjem ljubezni do bližnjega nekaj težav. Jezus je vedel, za kakšne težave gre. Pismouk je namreč vpet v kulturno pogojenost tedanjega kraja in časa. Skozi stoletja starozaveznega judovstva so se razvili tudi verski predpisi, ki niso več sledili izvirnemu namenu postave. Prav zato je Jezus povedal priliko o tem, kako je šel nek človek po poti. Ni naključje, da omenja pot med Jeruzalemom, torej središčem izvoljenega ljudstva, ter Jeriho, prvim osvojenim mestom v kanaanski deželi, kjer se je po božjem posegu zrušilo zidovje. To pot je Jezus tudi sam prehodil v obe smeri. V Jerihi je delal čudeže, ozdravljal je predvsem slepe. In morda je prav Jeriha simbol tiste oddaljenosti, prehoda iz Mrtvega morja (smrt) v Judejo (kraj templja). Kdor se oddalji od Boga, lahko hitro postane žrtev razbojnikov. Jezus tako uporabi žrtev razbojnikov, ki je očitno nezavestna. Mimo prideta najprej tempeljski duhovnik, nato levit (nižji tempeljski pomočniki ali pa pripadniki Levijevega, torej duhovniškega rodu, kateremu sta pripadala tudi Mojzes in Aron). Nihče od njiju se noče dotakniti ranjenega. Lahko da mislita, da je že mrtev, tu pa stopijo na plano predsodki zaradi verskih predpisov, ki otežujejo življenje tistih, ki se dotikajo mrtvega. Saj ne, da bi bila namerno brezbrižna, a sitnosti si vseeno nočeta nakopati zaradi tveganja, ali je človek mrtev ali ne. In prav tu se pojavi vprašanje, ali je slepo sledenje neki trpki religijski logiki, nekim predpisom, res v skladu z božjo voljo ali ne.
Nasprotno pa Samarijan, ki ga omenja Jezus – in večkrat na tem mestu nalašč omenja Samarijane – naredi to, kar veleva človekova vest. Ni obremenjen z verskimi predpisi, ki ne sledijo izvoru. Toda gre za pripadnika ljudstva, ki ga Judje sovražijo, vendar se to ljudstvo nahaja prav zraven Judeje, v Samariji. Predstavlja »bližnjega« za vsakega Juda. Nerodna reč. Lahko si predstavljamo, kako je morala ta prilika vznemiriti pismouka. Samarijan? Da bi on tvegal za človeka, ne da bi prej preveril, kakšnega rodu je? Neverjetno. In marsikdo se bo ob tem spomnil, da karitativna dejavnost kristjanov ne pozna meja, niti narodnostnih, niti verskih, še manj pa rasnih.
Jezus na koncu namigne – seveda skozi vrstice – da se je od vseh treh prav ta Samarijan izkazal za »bližnjega«. Bližnjost je namreč vzajemen odnos. Samarijanu je bil pretepeni človek bližnji in ga je kot takega prepoznal. In Samarijan je bil hkrati pretepenemu bližnji. Ni zatajil svoje bližnjosti, svoje izvirne človečnosti. Tudi pismouk, ki mu je nerodno ob tem, tega ne more zanikati. Jezusovo povabilo, na tudi on tako dela, je zanj morda hladen tuš, če je bil vajen presojati svojega bližnjega najprej skozi test, če je res bližnji. Če bi se namreč sam znašel v situaciji, da bi našel napol mrtvega pretepenega človeka, kaj bi naredil? Morda preveril, če je pogan ali Samarijan? Skratka, Jezus tu spet vrne vse verske zapovedi k izviru. Ker večja od obeh zapovedi ljubezni ni nobena druga zapoved. To je tudi bistvo postave in prerokov.
C. R.
