Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 1,1-18): V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. V njej je bilo življenje in življenje je bilo luč ljudi. In luč sveti v temí, a temá je ni sprejela. Bil je človek, ki ga je poslal Bog; ime mu je bilo Janez. Prišel je zaradi pričevanja, da bi namreč pričeval o luči, da bi po njem vsi sprejeli vero. Ni bil on luč, ampak pričeval naj bi o luči. Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet. Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal, a svet je ni spoznal. V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli. Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč, da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža, ampak iz Boga. In Beseda je meso postala in se naselila med nami. Videli smo njeno veličastvo, veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin, polna milosti in resnice. Janez je pričeval o njej in klical: »To je bil tisti, o katerem sem rekel: Ta, ki bo prišel za menoj, je pred menoj, ker je bil prej kakor jaz.« Kajti iz njegove polnosti smo vsi prejeli milost za milostjo. Postava je bila namreč dana po Mojzesu, milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on nam je razlóžil.
Odlomek, ki smo ga pravkar prebrali, že kar dobro poznamo. Brali in poslušali smo ga ob božični dnevni maši in na zadnji dan koledarskega leta, torej pred dvema dnevoma. Morda nam zveni nekoliko bolj nerazumljivo, bolj duhovno. Je namreč zelo sporočilen, saj obravnava Jezusovo rojstvo z drugačne perspektive. Jezusovo rojstvo namreč ni neka romantična pravljica, je resnični dogodek, poseg Boga v človeško zgodovino. Bog si je privzel podobo Boga, stopil med ljudi, se z neskončnih višav sklonil k nam. Ali kot pravi slovensko besedilo za staro rusko božično skladbo: “Iz prosojne višave, v naše tihe nižave, skozi srebrne daljave, prihaja nebeški Gospod.”
Kar malce zagonetno je brati trditev, da je po tej Besedi, ki se je učlovečila, nastal svet. Ko pogledamo starozavezna besedila v Svetem pismu, zlasti njena uvodna poglavja, lahko vidimo, da Bog ustvarja z besedo, na primer “Bodi svetloba”. Tudi v veroizpovednem obrazcu, ki ga molimo na vsako nedeljo (ali slovesni praznik), izpovedujemo, da je po Jezusu “vse ustvarjeno”, kar je izpovedal tudi apostol Pavel, za katerega je Jezus “podoba nevidnega Boga, prvorojenec vsega stvarstva, kajti v njem je bilo ustvarjeno vse, kar je v nebesih in kar je na zemlji, vidne in nevidne stvari, tako prestoli kakor gospostva, tako vladarstva kakor oblasti. Vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj. On je obstajal pred vsemi stvarmi in v njem je utemeljeno vse in on je glava telesa, to je Cerkve. On je začetek, prvorojenec med mrtvimi, tako da je postal prvi med vsemi stvarmi.” (Kol 1, 15-18) Ves obstoj torej dolgujemo Bogu, Jezusu, ki je z rojstvom postal hkrati ne samo Stvarnik, ampak tudi naš brat. Ki pa je vzel nase breme plačila za vse grehe sveta, od začetka do konca.
Starozavezni preroki so Jezusa napovedali z imenom Emanuel, “Bog z nami”. Bog namreč ni oddaljeni Bog, ki ga človeške stiske ne ganejo. Je Bog, ki nam je blizu. Da je nase vzel človeško naravo, pomeni, da se je ponižal zaradi nas in naših stisk, grehov in navsezadnje zaradi našega zveličanja. Sami se namreč ne moremo rešiti. Ni hujše samoprevare kot je ta, da gojimo ideje o samoodrešitvi. Ko hvaležno sprejmemo, da nas Bog rešuje, takrat imamo v sebi resnični mir. Ne izgubimo ga.
C. R.
