Iz svetega evangelija po Luku (Lk 4,1-13): Tisti čas se je Jezus vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi, hudič pa ga je skušal. Tiste dni ni nič jedel. In ko so ti dnevi minili, je postal lačen. Hudič mu je rekel: »Če si Božji Sin, reci temu kamnu, naj postane kruh.« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je: Človek ne živi samo od kruha.«
Nato ga je hudič povedel gor, mu v hipu pokazal vsa kraljestva sveta in mu rekel: »Tebi bom dal vso to oblast in njihovo slavo, kajti meni je izročena in lahko jo dam, komur hočem. Če torej predme padeš in me moliš, bo vsa tvoja.« Jezus mu je odgovóril: »Pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!«
Potem ga je hudič odvedel v Jeruzalem, ga postavil vrh templja in mu rekel: »Če si Božji Sin, se vrzi od tukaj dol; kajti pisano je: Svojim angelom bo zate zapovedoval, da te obvarujejo, in: Na rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadéneš ob kamen.« Jezus mu je odgovóril: »Rečeno je: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga!«
Ko je hudič končal z vsemi skušnjavami, se je za nekaj časa umaknil od njega.
Odlomek o skušnjavah, ki jih je Jezus doživljal v dobi nekakšne karantene v času pred svojim javnim nastopom je zelo značilen za začetek postnega časa. Ne vemo, če je bila to res prava puščava, vsekakor pa je res, da je šel Jezus v samoto. Torej na kraj, kjer je bil po eni strani zelo izpostavljen in ranljiv, po drugi strani pa je bila samota kraj nemotenega pogovora z Očetom. No, ne čisto nemotenega, kajti skušnjavec je bil ves čas na preži.
A preden sploh lahko pristopimo k razlagi tega odlomka, poskušamo ozavestiti Jezusov dokaj nenavaden položaj. Zavedal se je svoje posebne identitete. Ni bil enak kakor drugi ljudje. Ni pa ustrezal podobi mesije, kot so ga pričakovali ljudje, sklicujoč se na obljube Stare zaveze. Predvsem pa je bil nam enak v vsem, razen v grehu. Vendar se ni oklepal te enakosti z Očetom. Kot je zapisal sv. Pavel: podobo hlapca je vzel nase, se ponižal do smrti, smrti na križu. Če pozorno berete zapis o začetku Jezusovega javnega delovanja, se Jezus da krstiti svojemu sorodniku Janezu. To ni bil krst kot temeljni zakrament krščanstva, pač pa znamenje spreobrnitve. Jezus tega dejanja ni potreboval, pa se je vendarle izenačil že v tem dejanju z grešnim človeštvom. V imenu ljudi je stopil v Jordan in tedaj se je odprlo nebo. Sam Oče ga razglasi za ljubljenega Sina, nad katerim ima veselje. Sicer pa, ali ta stavek “če si Božji Sin” ni pojavil tudi ob Jezusovem trpljenju? “Če si Božji Sin, stopi s križa” – kako zelo se je ponavljalo to privoščljivo satanovo prišepetovanje…
Potrjen kot ljubljeni sin Boga se odpravi v puščavo, prav tam pa se pojavi tisti, ki mu hoče identiteto ljubljenega sina nebeškega Očeta odvzeti – tako kot hoče to odvzeti vsakemu od nas. Evangelijska poročila omenjajo tri skušnjave, s katerimi naj bi se Jezus – če bi to sprejel – izneveril volji svojega Očeta. Prva je bila, da bi ugajal najprej sebi in iz kamnov ustvarjal kruh. Zlorabljal svojo moč za lastno udobje ter “čaral”. Najbrž ne samo kruha, ampak tudi najboljših mesnih jedi, peciva in najboljšega vina. Toda zakaj bi sploh odšel v puščavo, če bi si tam začel “čarati” vse to? Ali ne bi takšno Jezusovo pripravljanje na javno delovanje izgubilo vsak smisel? Hudič pa želi ravno to: ločiti Jezusa kot človeka od Jezusa Boga. Podreti ta temeljni odrešenjski načrt, zaradi katerega se je Beseda učlovečila in se naselila med nami. In Jezus, soočen s slabotnostjo svojega telesa, zavrne to skušnjavo.
A že sledita naslednji dva, prav tako zavrnjeni. Tu je evangelist Luka nekoliko skrivnosten, saj pravi, da je Jezusa hudič odvedel prav v Jeruzalem, na vrh obzidja. Češ naj se vrže dol in bodo vsi lahko občudovali čudež. Toda Jezus ni prišel delati spektakla ali šovbiznisa. Da, naredil je številne čudeže in mnoge šokiral, a mnogi so to njegovo čudodelnost razumeli zelo po svoje. Verjetno si lahko mislimo, da je hudič samo v duhu Jezusu narisal predstavo, kako sam stoji na robu obzidja in gleda v prepad. In vrag uporabi celo svojo najbolj ostudno zvijačo: sklicuje se na Božjo besedo, da bi dosegel svoj namen. V primeru kraljestev sveta pa se satan sklicuje na to, da je vladar vsega, kar je seveda groba laž. Kljub temu pa Jezus učencem kasneje govori o “vladarju tega sveta”. A gre za lažno vladarstvo. Vso vladarstvo je namreč izročeno Bogu, Jezus to hudiču tudi jasno pove.
Kaj je pravzaprav sporočilo vseh treh skušnjav? Morda to, da skuša hudič s senzacionalizmom instrumentalizirati Boga za sebične interese. In to se praktično dogaja že ves čas. In če je Bog postal sredstvo, potem človek sam sebe postavi na prvo mesto, s tem pa hkrati postane suženj sil teme. Ali nas vse te skušnjave ne spominjajo na to, kar se sedaj dogaja v Evropi? Pa ni mišljena samo aktualna krvava vojna v Ukrajini, ampak tudi vsa tista duhovna mehkužnost, ki je tudi pripeljala do tega. Ne pravi zaman star pregovor: hudič veliko obljublja, malo daje, vzame pa vse. In jasno je, kakšen bi moral biti naš odgovor vsem njegovim spletkarskim ponudbam.
C. R.
