Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 1,29-34)
Tisti čas je Janez Krstnik zagledal Jezusa, da prihaja k njemu, in je rekel: »Glejte, Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Ta je tisti, o katerem sem rekel: Za menoj pride mož, ki je pred menoj, kajti bil je prej kakor jaz. In jaz ga nisem poznal, vendar sem zato prišel in krščujem z vodo, da se on razodéne Izraelu.« In Janez je izpričal: »Videl sem Duha, ki se je spuščal z neba kakor golob in ostal nad njim. In jaz ga nisem poznal; tisti, ki me je poslal krščevat z vodo, mi je rekel: ›Na kogar boš videl prihajati Duha in ostati nad njim, tisti krščuje s Svetim Duhom.‹ In videl sem in pričujem, da je ta Božji Sin.«
Čeprav smo v čas med letom vstopili že prejšnjo nedeljo, torej z nedeljo Jezusovega krsta, se zdi, da se ta tema nadaljuje tudi tokrat. Le da tokrat z zornega kota evangelista Janeza, torej Krstnikovega soimenjaka in enega prvih Jezusovih učencev. Kot je znano, evangelist Janez, kadar omenja ime Janez, nikoli ne misli sebe, ampak Krstnika. O sebi govori v tretji osebi, je namreč “učenec, ki ga je Jezus ljubil”.
Če pogledamo širši kontekst dogajanja, opazimo, da se krst zgodi “naslednji dan” (čeprav evangelijski odlomek omenja na začetku “tisti čas), potem ko je Janez odgovarjal farizejem, ki so ga spraševali, zakaj krščuje. Janez Krstnik ostane v drži ponižnosti: je samo predhodnik, tisti, ki napove prihod Mesije. Tisti, ki prihaja za Janezom, je veliko večji. In Janez ga sedaj tudi predstavi ljudem. Uporabi govorico Judov in podobo jagnjeta, ki ga žrtvujejo na veliko noč. Jezus pa je jagnje, ki odjemlje (dviguje nase) grehe sveta. Nalaga si torej breme človeštva. Lahko bi rekli tudi “grešni kozel”, ki je tudi znana prispodoba iz Stare zaveze, vendar Janez vztraja pri podobi nedolžnega, brezmadežnega jagnjeta. Ker sam Jezus nima greha, naloži pa si krivdo nas vseh.
Kot pravi Janez, je Jezus “pred njim”. Kronološko Jezus prihaja za njim, toda kozmološko je bil “prej”. Janez namiguje, da ga prej ni poznal – človeško verjetno ne. Morda gre za njuno prvo fizično srečanje. Toda prepozna ga v Svetem Duhu, prav ob krstu se je tudi razodel kot tisti, ki ga pričakujejo. Prav z dejanjem krsta – ko se Oče oglasi z nebes in pričuje tudi Sveti Duh v podobi goloba – postane to jasno vsem navzočim. Janez sam izpriča, da Jezusa prepozna po Svetem Duhu. Morda bomo malo zmedeni glede na pripovedi drugih evangelistov, kjer je jasno, da se Jezus in Janez že poznata. Toda ko gre za višje, nebeške “stvari”, smo ljudje vedno nekako negotovi, ker gre za dejanja vere in ne neposrednega izkustva. Jezus mora biti vidno potrjen kot pričakovani Mesija. Ne samo Mesija, ampak celo Božji Sin, ta oznaka je bila Judom povsem tuja, zato je še bolj jasno, da gre tu za božji poseg. S tem je tudi Janez potrjen v gotovosti, da je to res tisti, za katerega pričuje. Čeprav bo še kasneje, ko bo zaprt, imel dvome, ali je res Jezus tisti, ki ga pričakujejo. In ta Jezus ni neki silni vojskovodja, pač pa tisti, ki si povsem nedolžen žrtvuje za vse grešnike. To je povsem odkrita napoved nove velike noči (pashe). S tem dejanjem bo izvršen Gospodov mimohod, za človeštvo pa izhod iz sužnosti greha. Cena za naš greh je s tem plačana.
Ljudje včasih potrebujemo vidna znamenja potrditve. Tudi Janez Krstnik glede tega ni nič drugačen. Vendar je hkrati tudi tisti, ki je odprt za navdihe Svetega Duha. Zunanje znamenje potrdi to, kar mu govori Duh. Zaradi tega prepozna Jezusa kot tistega, ki je obljubljen. Zato smo vabljeni, da prisluhnemo navdihom Duha tudi sami – prej ali slej bo Jezus potrdil tudi nam osebno, da je resnični Odrešenik.
G. B.
