Iz svetega evangelija po Luku (Lk 10,1-12.17-20): Tisti čas je Gospod določil še drugih dvainsedemdeset in jih poslal pred seboj po dva in dva v vsako mesto in kraj, kamor je sam nameraval. Rekel jim je: »Žetev je obilna, delavcev pa malo. Prosíte torej Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev. Pojdite! Pošiljam vas kakor jagnjeta med volkove. Ne nosíte s seboj ne denarnice ne torbe ne sandal in spotoma nikogar ne pozdravljajte! V katero koli hišo pridete, recíte najprej: ›Mir tej hiši!‹ In če bo v njej sin miru, bo na njem počival vaš mir; če pa ne, se mir povrne k vam. V tisti hiši ostanite ter jejte in pijte, kar vam dajo, kajti delavec je vreden svojega plačila. Ne hodíte iz hiše v hišo. V katero koli mesto pridete in vas sprejmejo, jejte, s čimer vam postrežejo. Ozdravljajte bolnike, ki so v njem, in jim govorite: ›Približalo se vam je Božje kraljestvo.‹ V katero koli mesto pa pridete in vas ne sprejmejo, pojdite na njegove ulice in recíte: ›Tudi prah vašega mesta, ki se je prijel naših nog, otresamo na vas, vendar védite, da se je približalo Božje kraljestvo.‹ Povem vam: Sódomi bo na tisti dan laže kakor temu mestu.«
Dvainsedemdesetéri so se veseli vrnili in govorili: »Gospod, celo hudi duhovi so nam pokorni v tvojem imenu.« In rekel jim je: »Gledal sem satana, ki je kakor blisk padel z neba. Glejte, dal sem vam oblast stopati na kače in škorpijone ter na vsakršno sovražnikovo moč. In nič vam ne bo škodovalo. Vendar se ne veselite nad tem, da so vam duhovi pokorni, ampak se veselite, ker so vaša imena zapisana v nebesih.«
Če smo se teden dni prej spraševali, koliko bo sploh še ostalo duhovnikov v tem času, namreč večinoma so posvečeni na praznik sv. Petra in Pavla, marsikdo pade v skušnjavo, češ da je Bog pozabil na nas in ne kliče več v duhovništvo. A prav današnji odlomek podira te naše omejene predstave o tem, kako Bog kliče.
Jezus tu pošilja na misijon širšo skupino svojih učencev. Omenja jih 72, kar pomeni sedem krat dvanajst. Toliko članov je imel judovski sinedrij. Na svetu so šteli toliko narodov. A bolj pomembno je, da Jezus tu pošilja na misijon tokrat ne le apostole, ampak širši krog učencev. Lahko bi rekli, da pošilja tudi laike na pot evangelizacije. A to so šele sejalci. Žetev bo prišla kasneje. In potrebno bo še več delavcev. Jezus že zdaj opominja na to. Učencem daje konkretna navodila. Tudi za primer, če bodo zavrnjeni. Nikoli jih ne pošilja posamič, pač pa po dva in dva. Imajo veliko oblast: tudi za ozdravljanje in osvobajanje.
Zanimiv je predvsem tisti zadnji del odlomka. Učenci se namreč vračajo z misijona. Oznanjali so božje kraljestvo, zgodilo so se veliki čudeži. Ta misijon so storili po Jezusovem naročilu, zato je njihovo poslanstvo bogato blagoslovljeno. Še sami se čudijo, da se celo hudi duhovi odzivajo. Toda to bi jih lahko zavedlo v samozadostnost. Zato jih Jezus opominja, da je pokornost duhov še najmanjša stvar. Vendar je vseeno velika. “Satan, ki je kakor blisk padel z neba”, lahko pomeni, da je kraljestvo zla močno načeto. Satan je tisti, ki se povzdiguje nad vse, hoče biti vladar tega sveta. Tokrat doživi svoj padec. Hudi duhovi so namreč z Jezusovo oblastjo izgnani. To je znamenje širjenja božjega kraljestva. V njem ni prostora za zlo.
Premislimo, kako bi se sami odzvali, če bi nas kdo povabil na misijon. Bi sprejeli? O čem bi pričevali?
C. R.
