Iz svetega evangelija po Luku (Lk 6,39-45): Tisti čas je Jezus povedal učencem tole priliko: »Mar more slepi voditi slepega? Ali ne bosta oba padla v jamo? Učenec ni nad učiteljem. Toda vsak, ki bo izučen, bo kakor njegov učitelj. Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata. Ni dobrega drevesa, ki bi rodilo slab sad, in spet ne slabega drevesa, ki bi rodilo dober sad. Vsako drevo namreč spoznamo po njegovem sadu. Smokev ne obiramo s trnja in grozdja ne trgamo z robidovja. Dober človek prinaša iz dobrega zaklada svojega srca dobro, hudoben pa iz hudobnega húdo; iz preobilja srca govorijo namreč njegova usta.«
Tik pred začetkom postnega časa nam evangelijski odlomek te nedelje nudi lepo izhodišče za razmišljanje. Priliko je na prvi pogled težko razumeti, zdi se, da smo vse te besede slišali že nekje drugje, v drugačnem kontekstu. Očitno pa je redaktor evangelija združil Jezusove nagovore iz različnih priložnosti. Zato so morda na prvi pogled med seboj posamezni stavki “zlepljeni” skupaj.
Je pa ta odlomek neposredno nadaljevanje odlomka prejšnje nedelje, ko smo lahko slišali bistvo t. i. govora na gori, ki ga sicer navaja evangelist Matej. Torej etične temelje evangelija, kjer pa se postavlja vprašanje, ali gre morda tu za “dela postave” kot pogoj za odrešenje ali pa so dejanja, o katerih govori Jezus, znamenje opravičenja. To je pomembno vprašanje, saj pogosto padamo v skušnjavo, da bi ravnali po “starozavezno” in se trudili izpolnjevati Jezusovo “postavo”, ne da bi mu izročili življenje ter se pustili, da nas prav Jezus sam krsti s Svetim Duhom in z ognjem. In bi bilo ravnanje, o katerem govori Jezus, sad spreobrnjenja, ki je pravzaprav posledica srečanja naše slabotne narave (hotenje po spreobrnjenju) ter Božje milosti.
Učenec pa ni nad učiteljem, vendar se lahko z u(U)čiteljem na nek način izenači. Jezus je naš Učitelj, tisti z veliko začetnico. Tako namreč Judje nazivajo pismouke, tiste, ki preučujejo pisma in učijo druge. Vendar mora vsak tak služabnik najprej sam postati učenec.
Toda za to je potrebno najprej narediti vse, da odstranimo našo slepoto. Način izražanja – bruno v očesu – je zelo konkreten. Radikalen. Ne moremo pomagati drugim, dokler so naše (duhovne) oči zaslepljene. Slepi ne more voditi slepega. Jezus nas na ta način tudi uvaja v skrivnost razločevanja. Če namreč to karizmo Svetega Duha ponižno sprejmemo, potem lahko tudi drugim služimo kot animatorji. Ne kot voditelji v pravem pomenu besede, kajti eden je naš vodnik, to je Kristus. Lahko pa smo njegovi “vikarji”, če smo z Njim. Biti z Njim, z Njim vztrajati, biti zvest – to pomeni pravo držo učenca. Drevesa prepoznamo po sadežih, naše besede pa kažejo na to, kaj nosimo v svojem srcu. Obrodimo torej sad, vreden spreobrnjenja, kot je dejal sv. Janez Krstnik.
C. R.
