Iz svetega evangelija po Luku (Lk 1,1-4;4,14-21): Ker so že mnogi poskušali urediti poročilo o dogodkih, ki so se zgodili med nami, kakor so nam jih sporočili tisti, ki so bili od začetka očividci in služabniki besede, sem sklenil tudi jaz, ko sem vse od začetka natančno poizvedel, tebi, spoštovani Teófil, vse po vrsti popisati, da spoznaš zanesljivost naukov, o katerih si bil poučen. Tisti čas se je Jezus v môči Duha vrnil v Galilejo in glas o njem se je razširil po vsej okolici. Učil je po njihovih shodnicah in vsi so ga slavili. Prišel je v Nazaret, kjer je odraščal. V soboto je po svoji navadi šel v shodnico. Vstal je, da bi bral, in podali so mu zvitek preroka Izaija. Odvil je zvitek in našel mesto, kjer je bilo zapisano: ›Duh Gospodov je nad menoj, ker me je mazilil, da prinesem blagovest ubogim. Poslal me je, naj oznanim jetnikom prostost in slepim, da spregledajo, da zatirane pustim na svobodo, da oznanim leto Gospodove milosti.‹ Nato je zvitek zvil, ga vrnil služabniku in sédel. Oči vseh v shodnici so bile uprte vanj. In začel jim je govoriti: »Danes se je to Pismo izpolnilo tako, kakor ste slišali.«
Evangelist Luka, ki mu bomo v tem liturgičnem letu večkrat prisluhnili, je bil po rodu Grk iz Antiohije, kar pomeni, da verjetno ni izhajal iz vrst Judov, kvečjemu bi bil lahko judovski spreobrnjenec. V tem odlomku najprej beremo čisto uvodne besede Lukovemu naslovljencu Teofilu (Bogoljubu po naše, tudi to ime je grško). Evangelist tu ne nastopa kot neposredna priča dogodkov (verjetno se je prvim kristjanom pridružil po Jezusovem vstajenju in napisal Apostolska dela), ampak kot redaktor dosedanjih poročil. Povzema izpovedi neposrednih prič, najverjetneje tudi Marijino pripoved. Zato v tem evangeliju poleg osnovnega poročila, ki ga vsebuje Markov evangelij, najdemo še dokaj obširno pripoved o Jezusovem rojstvu in otroštvu, kar smo slišali v božičnem času. Teofil očitno predstavlja vsakega naslovljenca evangelija, najverjetneje pa (bodoče) kristjane iz poganstva. Želi, da se naslovljenec prepriča o zanesljivosti nauka, o katerem je bil že poučen. Gre torej za poglabljanje nauka. In ni naključje, da je Cerkev redakcijsko združila uvod v Lukov evangelij s pripovedjo o dogodkih, ki so sledili Jezusovemu krstu (ter prvemu čudežu v Kani, kar smo slišali prejšnji teden). To pa je Jezusov nastop v domači shodnici.
Zdi se nekako logično, da Jezus nastopi tam, kjer je odraščal. Čeprav, kot bomo videli, ta nastop postane njegovim rojakom v spotiko, saj ga poznajo kot tesarjevega sina, zakaj bi bil torej on tisti, ki so ga napovedovali preroki? Toda Nazaret je vendarle korenina vsega, kar se začenja z Jezusom. Tam je bilo Mariji oznanjeno rojstvo Božjega Sina. Slednji se je rodil v Betlehemu, kot so napovedali preroki. Od zgodnjih otroških let – po bivanju v Betlehemu (po hlevu še v preprosti hiši) ter begunstvu v Egiptu – je namreč mladost preživel v Nazaretu. In se je imel za Nazarečana. V shodnici – to so bila lokalna svetišča, ki pa niso mogla nadomestiti templja – je vsako soboto potekalo bogoslužje z branjem Božje besede (lahko bi rekli nekakšen starodavni svetopisemski maraton). Od navzočih je marsikdo imel možnost spregovoriti ob prebranem. Jezus tako prebere odlomek iz knjige preroka Izaija (odlomek, ki ga poznamo tudi iz krizmene maše na veliki četrtek dopoldne). Izaijeva prerokba ima močan pomen: obljublja blaginjo, milosti, blagoslov. Omenja “evangelij” – “blagovest” – torej veselo novico.
Potem pa sledi trenutek, ki je presenetil vse. Danes se je to pismo spolnilo, pravi Jezus. V trenutku, ko je to bral, je Božja beseda postala živa. Odlomek je namreč govoril prav o njem samem. To, kar je Izaija napovedal, se sedaj uresničuje v Jezusu. Tukaj in zdaj. Ko Jezus prebere besedilo, zvitek vrne služabniku, evangelist omenja, da so bile oči uprte vanj. Ko je namreč bral Božjo besedo, je zagotovo pritegnil veliko pozornosti. Njegov nagovor je bil drugačen. V njem so prepoznali nekaj posebnega. Čeprav so ga že poznali.
V Jezusu se torej uresničijo vse prerokbe Stare zaveze. Morda se spomnite odlomka o tem, kako sta dva učenca na poti v Emavs – evangelist Luka edini omenja ta dogodek – na dan vstajenja vsa žalostna hodila, a pustila neznancu (Jezusu), da jima je na poti “razlagal pisma”, potem pa sta ga prepoznala po lomljenju kruha. Torej, najprej sta se “izkašljala”, potem pa sta, ne da bi se tega jasno zavedala, sodelovala pri bogoslužju Božje besede. In tam začela slutiti nekaj novega, njuno srce je namreč gorelo, kot sta sama priznala. Pri lomljenju kruha pa sta ga spoznala. In se ponoči vrnila v Jeruzalem.
Božja beseda je torej res prodorna, toda svoj končni smisel se razodene pri Vstalem. K Jezusu se steka vso izročilo Stare zaveze – in On je Beseda, po kateri je bilo vse ustvarjeno. Naj nas On, Beseda, Logos, osvobaja, ozdravlja, krepi, razveseljuje – v tem letu Gospodove milosti, jubilejnem svetem letu, ki smo ga posvetili upanju. Amen!
P. S. Vabljeni k branju Božje besede ne samo to nedeljo, ampak vsak dan. Morda tudi tako, da si vsak dan na Hozana.si preberete dnevni odlomek (berilo, psalm, evangelij) in o tem premišljujete.
G. B.