Iz svetega evangelija po Marku (Mr 10,46-52): Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho. Ko je s svojimi učenci in s precejšnjo množico odhajal iz Jerihe, je slepi berač Bartimáj, Timájev sin, sedél ob poti. In ko je slišal, da je to Jezus Nazaréčan, je začel vpiti in govoriti: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Mnogi so ga grajali, naj umolkne, on pa je še glasneje vpil: »Davidov sin, usmili se me!« Jezus je obstal in rekel: »Pokličite ga!« Poklicali so slepega in mu rekli: »Le pogum, vstani, kliče te!« Odvrgel je svoj plašč, skôčil pokonci in pohítel k Jezusu. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Slepi mu je dejal: »Rabuní, da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila!« Takoj je spregledal in šel po poti za njim.
Jezusovi čudeži – evangelisti jih imenujejo tudi znamenja – potrjujejo, da je Jezus ne samo z besedami oznanjal Božje kraljestvo, pač pa ga z dejanji tudi potrjeval. Toda to je bila šele priprava na tisti največji dogodek, ki je obrnil tok zgodovine, namreč Jezusova smrt in vstajenje. Jezus je že usmerjen proti Jeruzalemu, kjer bo njegova daritev za grešnike dopolnjena. Mesto Jeriha ni katerokoli mesto. V tem mestu se je stoletja prej zgodilo nekaj nezaslišanega. Ko je namreč izraelsko ljudstvo, ki je na poti iz Egipta že osvajalo obljubljeno deželo, prišlo do Jerihe, so mesto obkolili in v tihi molitvi sedem dni krožili okoli mesta. Sedmi dan pa zavpili in obzidje se je zrušilo. Malo pred tem sta do mesta na skrivaj prišla dva hebrejska oglednika, ki ju je skrila poganka in spreobrnjena prostitutka Rahaba. Slednja je nato postala žena Salmónu, predniku kasnejšega kralja Davida, ki je bil njegov prapravnuk.
Jeriha je tako postala hebrejska utrdba, kjer je oznanjal tudi Jezus, po judovskem pravu potomec kralja Davida. Kar je bilo tudi mesijansko znamenje. Mnogi so zaradi čudežev prepoznali, da je Jezus obljubljeni Mesija. Med njimi tudi slepi Bartimaj (kar je zgolj priimek, pomeni namreč, da je sin Timája). Ni mogel videti, verjetno pa je od koga slišal, da je v Jerihi čudodelnik, za katerega se govori, da je Mesija. Evangelist tu sicer Jezusa opiše še, da je Nazarečan, kar je bilo sicer pohujšanje za pismouke, ki so bili prepričani, da iz Galileje ne more iziti noben prerok, kaj šele Mesija. Jezus je bil sicer rojen v Betlehemu, a se nikoli ni skliceval na kraj rojstva, da bi potrjeval svojo mesijansko identiteto. Slednjo je razodeval drugače.
Bartimaj je, ko je slišal za Jezusa, takoj veroval. In tudi začutil njegovo bližino. Očitno je bil dobro poučen o tem, da je Mesija Davidov potomec. To je samo še utrjevalo njegovo vero, da je Mesija tisti, ki ga more ozdraviti. Začel je vpiti – prositi usmiljenja. Jezusa je nazival “Davidov sin” ter ga pred ljudmi izpričal kot Mesijo. Nekateri so ga grajali, naj umolkne, a se ni dal prestrašiti. Drugi pa spodbujali, da ga Jezus kliče k sebi. In je odšel. Pri tem je odvrgel svoj plašč. Pred Gospodom ni imel več kaj skriti, ni se mogel skrivati. Doživel je osebno srečanje z Njim. Jezus zagotovo ve, da si želi ozdravljenja, vendar mu je dal možnost, da to izrazi z besedami. Zato ga najprej vpraša, kaj želi – tako kot je tudi ambiciozna apostola Jakoba in Janeza (kar smo slišali prejšnjo nedeljo) povprašal, kaj želita, da jima stori. Bartimaj odgovori, da bi spregledal. Jezusa pri tem nagovori z izrazom “rabuní”, to je “moj učitelj”. S tem izrazom je takoj po vstajenju Jezusa nagovorila tudi Marija Magdalena, ko jo je Jezus poklical po imenu in ga je prepoznala.
Bartimaj je spregledal. Ne samo, da je telesna slepota odšla, s tem je odšla od njega tudi vsa duhovna slepota. Slepoto je premagala vera – Jezus sam izjavi, tako kot mnogokrat: “Tvoja vera te je rešila!” Jezus mu sam ne bi mogel pomagati, če ne bi imel Bartimaj te vere, da mu prav Jezus zmore pomagati. Jezus želi, da v veri vsak od nas izrazi svoje potrebe. Zato ni gluh za Bartimajeve klice na pomoč. Obstane in ukaže, naj ga pripeljejo. Najprej mora vstati, izstopiti iz navidezne cone udobja. In tvegati. To je naš odgovor na božjo milost.
V evangelijih bomo zasledili tudi spotikanje farizejev, ko je Jezus ozdravil slepega – in jih je Jezus opozoril, da so sami slepi, vendar trdijo, da vidijo, zato njihov greh ne more biti odpuščen. Osebno srečanje z Jezusom pa Bartimaja naredi za Jezusovega učenca, postane del Jezusovega spremstva, kot izpriča evangelist Marko. Tudi vsak od nas je povabljen v to osebno srečanje, v občestvo z Jezusom. Srečanje z njim nas osvobaja slepote, toda najprej si moramo tega želeti. In si ponižno priznati, da smo tako ali drugače slepi. Srečanje z Jezusom pa nas osvobodi slepote. Za tak korak pa je najprej potrebno, da vstanemo iz con udobja, odvržemo svoje plašče lažnih upanj in mask, Jezusu glasno izrazimo svoje potrebe in – v veri tvegamo. Upanje ne osramoti!
C. R.