Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 13,24-43)
Tisti čas je Jezus povedal množicam priliko. Rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno človeku, ki je posejal dobro seme na svoji njivi. Medtem ko so ljudje spali, je prišel njegov sovražnik, zasejal ljuljko med pšenico in odšel. Ko je setev zrastla in šla v klasje, se je pokazala tudi ljuljka. Prišli so gospodarjevi služabniki in mu rekli: ›Gospod, ali nisi posejal dobrega semena na svoji njivi? Od kod torej ljuljka?‹ Dejal jim je: ›Sovražnik je to storil.‹ Služabniki pa so mu rekli: ›Hočeš torej, da gremo in jo poberemo?‹ ›Nikakor,‹ je dejal, ›da morda med pobiranjem ljuljke ne izpulite z njo vred tudi pšenice. Pustíte, naj oboje skupaj raste do žetve. Ob času žetve pa porečem žanjcem: Zberíte najprej ljuljko in jo povežíte v snope, da jo sežgemo, pšenico pa spravite v mojo žitnico.‹«
Še drugo priliko jim je povedal; rekel je: »Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.«
In povedal jim je spet drugo priliko: »Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umésila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.«
Vse to je Jezus povedal množicam v prilikah in ničesar jim ni govoril brez prilike, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: ›Odprl bom svoja usta v prilikah, izrekel bom, kar je skrito od začetka sveta.‹
Tedaj je odpústil množice in šel v hišo. Njegovi učenci so pristopili k njemu in rekli: »Razlôži nam priliko o ljuljki na njivi.« Odgovóril je in rekel: »Sejalec dobrega semena je Sin človekov. Njiva je svet. Dobro seme so sinovi kraljestva, ljuljka pa sinovi hudiča. Sovražnik, ki jo je zasejal, je hudič. Žetev je konec sveta, žanjci pa so angeli. Kakor torej pobirajo ljuljko in jo sežigajo v ognju, tako bo ob koncu sveta. Sin človekov bo poslal svoje angele in pobrali bodo iz njegovega kraljestva vse, kar je v spotiko, in tiste, ki delajo krivico. Vrgli jih bodo v ognjeno peč. Tam bo jok in škripanje z zobmi. Takrat bodo pravični svetili kakor sonce v kraljestvu svojega Očeta. Kdor ima ušesa, naj posluša.«
Prejšnjo nedeljo smo lahko poslušali priliko o sejalcu. Jezus skozi prilike spregovori o tem, kakšno je nebeško kraljestvo. Ta pojem je sam po sebi deloval preveč oddaljeno in ni mogel nagovoriti človeških src, ne da bi ljudje umevali, kaj to sploh je. Zato je Jezus uporabljal primerjave iz vsakdanjega življenja. Skozi različne podobe je tako odstiral tisto, kar je oznanjal. Prilike tu ne razumemo kot »priložnost« (razen kot priložnost za to, da odpremo svoje srce), ampak kot podobo. Zato je slovenski prevod morda malce neposrečen. V grškem izvirniku se to imenuje »parabole« (παραβολή), ta izraz nam je morda bolj znan iz geometrije, a v literaturi pomeni postavljanje ene stvari ob bok druge. Že starozavezna besedila so uporabljale alegorične primerjave na takšen način (hebr. mašal). Jezus ta način oznanjevanja uporabi za božje (nebeško) kraljestvo.
Tokrat se srečamo kar s tremi prilikami in z razlago ene od njih. Dve sta zelo kratki, govorita o kvasu ter o gorčičnemu zrnu. Torej o nečem malem, kar na koncu postane zelo veliko. Velikokrat je Jezus govoril o tem, če bi imeli vero vsaj za eno gorčično zrno, ki je tako zelo majhno. Tokrat gorčično zrno znova uporabi za prispodobo. Tisto nekaj zelo majhnega na koncu postane zelo veliko, ker je nekdo to zrno VSEJAL na svoji njivi. Tudi kvas je bil skozi delo človeških rok dodan merici moke, dokler se ni vse prekvasilo. Ta zmes je nazadnje povsem drugačna. Kvas prežema vso tisto moko in omogoča, da testo vzhaja in iz tega nastane kruh. Če kvasa ne bi bilo, potem bi lahko imeli kvečjemu nekvašen kruh, ki so ga Judje takrat jedli le v dnevih pred veliko nočjo. Morda velja spomniti, kako je Jezus svoje učence svaril, naj se varujejo farizejskega, saducejskega in Herodovega kvasa, da ne bi strup katere od teh ideologij prodrl v njihovo mentaliteto.
Zdi se, da je v tem odlomku poseben poudarek predvsem na priliki o pšenici in ljulki, ki je tako kot prejšnjo nedeljo prilika o sejalcu, posebej razložena. Vendar vseeno velja dodati eno misel. Beseda »ljuljka« nam verjetno ni tako blizu v vsakdanjem življenju. Prej bi raje uporabili besedo »plevel«, a to je nekoliko preveč široka opredelitev rastlinja, ki se lahko pojavi med pšenico. Grški izvirnik jo imenuje – v množini srednjega spola – »zizania« (ζιζάνια). Torej nekakšen ponaredek pšenice, ki nima nobene koristi, ker ne daje zrnja, pač pa zgolj porablja rudnine in vodo, zaradi česar se pšenica ne more razvijati tako, kot bi se lahko. Navadno je ljuljka trava, ki postane zelo podobna pšenici zaradi šopastih konic (in je zato lahko dobra osnova za seno – razen omotne ljulke, ki vsebuje strupene plodove!). Po biološkem razvrščanju imata s pšenico skupno to, da oboje spada med – trave. Ko sta obe rastlini še mladi (ko je pšenica še zelena), ju praktično ne moremo ločiti. Zato bi naredili škodo, če bi že takrat začeli ruvati ljuljko. Počakati je torej treba do žetve. Žetev je torej ob koncu časa. Pokazalo se bo, kaj je res tisto, kar je od božjega kraljestva in kaj od sovražnika.
Ljudje smo po naravi precej nestrpni in bi radi prehitevali čas, »naredili red« tam, kjer ne vemo, kako to sploh storiti. Eden od darov Svetega Duha je tudi razločevanje. Šele po milosti Svetega Duha lahko določeno stvar, ki se na prvi pogled zdi zelo »sveta«, prepoznamo kot past. Iz življenj svetnikov je znano, da se jim je hudič skušal prikazati pod maskami, celo Jezusa si je nadel, vendar je bil vedno znova razkrinkan. Zato bodimo pozorni in ne hitimo z ruvanjem ljuljke pred časom, ki ga je določil Bog.
G. B.
