Iz svetega evangelija po Luku (13,1-9): Prav v tistem času je bilo v množici navzočih nekaj ljudi, ki so Jezusu pripovedovali o Galilejcih, katerih kri je Pilat pomešal z njihovimi žrtvami. Odgovóril jim je: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci, ker so to pretrpeli? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, vas vse čaka enak konec. Ali pa onih osemnajst, na katere se je podrl stolp v Síloi in jih ubil, mar mislite, da so bili večji dolžniki kakor vsi drugi prebivalci Jeruzalema? Povem vam, da ne. A če se ne spreobrnete, boste vsi prav tako pokončani.« In povedal je tole priliko: »Nekdo je imel v svojem vinogradu zasajeno smokvo. Prišel je iskat sad na njej, pa ga ni našel. Rekel je svojemu vinogradniku: ›Glej, tri leta je že, kar hodim iskat sad na tej smokvi, pa ga ne najdem. Posekaj jo, čemú izčrpava zemljo?‹ Ta pa mu je odgovóril: ›Gospod, pústi jo še letos, da jo okopljem in ji pognojim. Morda bo napósled obrodila sad; če pa ne, jo boš posekal.‹«
Tokratni odlomek bi potreboval vsaj nekaj zgodovinske razlage. Namreč, prav v času Jezusovega javnega delovanja, kako leto pred Jezusovo smrtjo, je namreč prav za velikonočni praznik Jeruzalem pretresel tragični dogodek. Judovski uporniki (sikariji in zeloti) so se namreč pripravili na upor proti Pilatu, saj je slednji neverjetno neokusno provociral Jude s poganskim zlatim orlom na tempeljskih vratih ter ropanjem tempeljske zakladnice. Uporniki so se razporedili po tempeljski ploščadi, da bi udarili, vendar niso vedeli, da je bil njihov namen izdan. Pilatovi plačanci so se namreč prikradli vmes in ob znaku za upor udarili po ljudstvu, s tem pa so presenetili nepripravljene upornike pod Barabovim vodstvom. Del upornikov se je zatekel v stolp Siloa, vendar so ga Rimljani spodnesli (najverjetneje s požigom). Tako je smrt našlo 18 borcev. In seveda mnogi Galilejci, romarji, ki so se tam znašli zaradi praznika in ne zaradi upora, a so zaradi krvave ihte rimskega okupatorja vseeno umrli. Postali so, če smem uporabiti ta izraz, “kolateralna škoda” upora. In marsikdo se je ob tem spraševal, kako se je moglo to zgoditi, tako kot se morda sedaj sprašujemo, s čim neki so si Ukrajinci zaslužili trpljenje. Mnogi ostali brez domov, brez svojcev, mnogi civilisti so pobiti. Nič krivi, nič dolžni.
Tovrstne grozote, katerim smo priča, nam seveda izpričujejo vest. Na našem evropskem vzhodu se hudi trpljenje že dogaja. Kar je za nas vse, za celotno Evropo, tudi veliko opozorilo. Opozorilo, da smo z velikim odpadom od Boga ter z nemoralnimi praksami, od LGBT pa vse do splavljenih otrok, izgubili imunski sistem, ki nas ščiti pred podivjanostjo zla. In prav zato nas Jezus opozarja, da če se ne spreobrnemo, se lahko zgodi, da bomo prav tako pokončani – v sedanjem času to lahko pomeni, da bomo duha vojne in smrti privlačili k sebi, če bomo nadaljevali z nemoralno prakso in življenjem, v katerem za Boga ni prostora. To seveda ne pomeni, da je Bog tisti, ki uničuje. Glavni uničevalec je satan. Če Boga nočemo ob sebi, potem to pomeni, da se odpovedujemo zaščiti in se sami izročamo satanu, ki je uničevalec, morilec, ropar. Spomnimo se primera preroka Jona, ki je oznanjal v Ninivah. To je bilo mesto, ki bi bilo lahko pokončano kot Sodoma in Gomora. Vendar so se prebivalci spreobrnili in kazni ni bilo.
S priliko o smokvi pa nam Jezus daje vedeti, da smo tudi sami velikokrat kot drevo, ki ne daje sadu. Vendar je Bog potrpežljiv – če sami ne obrodimo sadu, vrednega spreobrnjenja, kot bi dejal sv. Janez Krstnik, si s tem lahko nase nakopljemo obsodbo. Vendar je Bog potrpežljiv. In morda bomo v vinogradniku prepoznali Jezusove poteze. On je namreč naš zagovornik, morda obstajajo objektivni razlogi, da ne obrodimo sadu, zato nekdo prosi za nas, da dobimo še nekaj časa, in hkrati dovolimo Jezusu, da nas kot vinogradnik pognoji in okopava. Če mu seveda dovolimo – namreč, prav pokora je tisto “gnojilo”, zaradi katerega nato lahko obrodimo sadove. In Bog je v svojem usmiljenju pripravljen potrpeti z nami še nekaj časa.
C. R.
