Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 5,13-16):
Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Vi ste sol zemlje. Če pa se sol pokvari, s čim naj se solí? Ni za drugo, kakor da se vrže proč in jo ljudje pohodijo. Vi ste luč sveta. Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne prižigajo in ne postavljajo pod mernik, temveč na podstavek, in sveti vsem, ki so v hiši. Takó naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta, ki je v nebesih.«
Po blagrih sedaj prehajamo na drugi del zbirke Jezusovih nagovorov, ki jih evangelist Matej imenuje “govor na gori” in predstavljajo srčiko krščanskega etosa, torej tega, kako naj bi kristjan deloval, če je res sprejel Besedo. Vendar se tokrat še ne bomo ustavili pri tem, pač pa pri dveh prispodobah, ki predstavljata kristjanovo identiteto. Zanimivo je, da sta obe prispodobi dali tudi naslov dveh knjig, v katerih je papež Benedikt XVI. predstavil svoje poglede na Cerkev, teologijo in svet. Prva (Sol zemlje) je izšla že v devetdesetih letih, skoraj desetletje pred njegovo izvolitvijo za papeža. Pri obeh je kot spraševalec sodeloval njegov biograf Peter Seewald.
Kaj pomenita ti dve prispodobi za kristjanovo identiteto? “Sol zemlje” se sliši precej skrivnostno. V času Jezusovega javnega delovanja je bila sol dragocena dobrina. Ne samo zaradi dodajanja hrani (kar je še danes), ampak ker so z njo konzervirali hrano. Ribiči (večina apostolov je pripadala temu poklicu) so dobro vedeli, kaj pomeni sol za obstojnost rib. Kristjan naj bi torej temu svetu dajal pravi okus, hkrati pa preprečeval propad. Sol preprečuje, da se živilo pokvari. Kaj pa, če se sama sol pokvari? Tu se skriva sporočilo, da sol lahko tudi izgubi svojo primarno funkcijo, se pomeša z ostalimi sestavinami in tako postane neuporabna. Dandanes se denimo uporablja sol za soljenje cest v zimskem času (in jo ljudje res dobesedno pohodijo), a takšna sol ne bi bila primerna za kulinariko. Čeprav je tudi sol za posipanje cest koristna (ker preprečuje poledico), je vloga kristjana biti “solni cvet”, torej dajati plemenit okus temu svetu. Lahko že majhen ščepec soli neokusno juho povsem spremeni. Ni to zanimivo sporočilo?
Potem je tu še “luč sveta”. Jezus je sicer resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, Janez Krstnik pa tisti, ki naj bi pričeval o luči. Nedavno smo lahko to podobo bolje spoznali pri prazniku svečnice. Starček Simeon je dete Jezusa vzel v roke in ga imenoval za “luč v razsvetljenje poganov”. Že v času adventa in v božičnem času smo se srečevali s to podobo luči. Kristjan prinaša v temine tega sveta svetlobo. Ne lastno, kajti prejema jo od Jezusa. Lahko bi se torej primerjali z luno, ki oddaja svetlobo, vendar je to v resnici sončna svetloba. Polna luna prinese svetlobo tja, kjer bi sicer bila popolna tema. Sv. Frančišek Asiški v eni od svojih znanih molitev pravi: “Kjer je tema, naj prinašam luč.” To je seveda že drugačna dimenzija od “soli zemlje”, potrebno pa je oboje.
Jezus pravi, da naj luč sveti vsem, ki so okoli nas, zato je ne skrivajmo. Luč je tista, zaradi katere vse postane vidno in jasno. V temi namreč ne moremo razločiti ničesar. Vse je enako, naj bo dobro ali slabo. Če pa luč osvetljuje naša dobra dela, je to dejanje pričevanja. Ljudje potrebujejo dobre zglede, a potrebujejo tudi oznanilo, torej razlog za dobra dela, ki jih vidijo. In končno, ti dve prispodobi nas usmerjata k temu, da ostajamo v svetu kot tisti, ki prinašamo luč in sol evangelija. Ne bežimo od sveta proč in se ne zapiramo v slonokoščene stolpe, kot se temu reče. Pokazati želimo svetlejšo plat življenja. Sodobna skušnjava kristjana je dvojna: na eni strani bi privolili v moralni relativizem, na drugi strani pa bi radi pretirano govorili o grehu in obujali ideal, da nikoli ne bi grešili. Ta skušnjava je ravno tako nevarna, ker prinaša nekakšne stereotipne predstave o kristjanu kot človeku, ki se mora ves čas ukvarjati z nekim zlom.
Tista vez, ki združuje sol in luč, pa je ljubezen. Če imamo ljubezen do Boga in do ljudi, prinašamo v ta svet svetlobo in “dober okus”.
G. B.
