Iz svetega evangelija po Luku (Lk 16,19-31)
Tisti čas je rekel Jezus farizejem: Bil je bogatin, ki se je oblačil v škrlat in tančico ter se dan na dan sijajno gostil. In bil je neki revež, po imenu Lazar, ki je ležal pri njegovih vratih, poln čirov, in se je želel nasititi s tem, kar je padalo z bogatinove mize. Pa tudi psi so prihajali in mu lizali čire. Umrl pa je revež in angeli so ga nesli v Abrahamovo naročje. Umrl je tudi bogatin in je bil pokopan.
Ko je v podzemlju trpel muke, je povzdignil svoje oči in zagledal od daleč Abrahama in Lazarja v njegovem naročju. Zaklical je: ›Oče Abraham, usmili se me in pošlji Lazarja, da pomoči konec svojega prsta v vodo in mi ohladi jezik, zakaj silno trpim v tem plamenu.‹ Abraham pa je rekel: ›Sin, spomni se, da si prejel dobro v svojem življenju in prav tako Lazar hudo; zdaj se tukaj veseli, ti pa trpiš. Vrh tega je med nami in vami narejen velik prepad, da tisti, ki bi hoteli od tod priti k vam, ne morejo; pa tudi od ondod ne morejo sem.‹
In rekel je: ›Prosim te torej, oče, da ga pošlješ v hišo mojega očeta; imam namreč pet bratov in te naj posvari, da tudi oni ne pridejo v ta kraj trpljenja.‹ Abraham pa reče: ›Imajo Mojzesa in preroke, te naj poslušajo!‹ Le-ta je pa odgovoril: ›Ne, oče Abraham, temveč, ako pojde do njih kdo izmed mrtvih, se bodo spokorili.‹ Rekel pa mu je: ›Ako ne poslušajo Mojzesa in prerokov, ne bodo verjeli, tudi če kdo od mrtvih vstane.‹
Prilika o bogatinu in ubogem Lazarju bi nas lahko, kot marsikatera druga, prisilili v razmišljanje, da je Jezus v resnici odklanjal bogastvo in kot merilo krščanskega življenja postavil skrajno revščino. Pa vendarle ni tako. Pač pa je nasprotoval izkoriščanju ter potrati tistih, ki so imeli ob sebi skrajno uboge.
Tu imamo opravka z močnim kontrastom. Na eni strani bogatin brez imena, na drugi strani revež, ki nosi ime Jezusovega prijatelja iz Betanije – njegovo ime so prevzeli duhovniki iz družbe sv. Vincencija Pavelskega, ki so skrbeli predvsem za uboge. Ima ime in s tem dostojanstvo. Ime pomeni »Bog je pomagal« (Eleazar).
Lazar praktično životari: je lačen, a se lahko hrani le z ostanki, ki padajo z bogatinove mize. Je poln čirov, kar pomeni bolezen. Lizali so ga psi, kar pomeni, da ni imel niti strehe nad glavo. Ležal je pri bogatinovih vratih, očitno se zanj nihče ni zmenil. Medtem ko se je bogataš vsak dan sijajno gostil in se oblačil v najboljša oblačila. Za potrebe bližnjega pa je bil povsem slep. Verjetno so celo psi prej dobili hrano kot on.
Toda to ni bistvo te prilike. Zanimiv je namreč kontrast, ki se zgodi ob smrti obeh. Bogatin je zgolj pokopan. Lazar pa je odnešen z angeli v Abrahamovo naročje. Abraham je bil praoče izvoljenega ljudstva, užival je blagoslov in nič mu ni manjkalo. Biti zgolj »pokopan« pa je pomenilo to biti v podzemlju in trpeti. Tu se že srečamo s podobo pekla. Sedaj je bogatin tisti, ki je strahotno reven. A rešitve ni več, prepad med njima je prevelik. Ko pride do ločitve ob sodnem dnevu, je usoda zakoličena. Zanimivo je, kako bogatin šele zdaj pomisli na druge bližnje: njegove brate, ki verjetno zelo podobno grešijo kot je on sam. Češ, naj jih posvari. Toda odgovor je presenetljiv. Dovolj je poslušati Mojzesa in preroke. Torej, ravnati se po postavi, ki ima dva temelja: ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. Preroki pa so tu oznanjali, da je postavo potrebno živeti s srcem. In to je osnova za vse. Spomnimo se, da se je ob spremenjenju na gori Jezus pogovarjal z Mojzesom in Elijo. Ker je bil namreč sam dopolnitev postave in prerokov.
A kdor odkloni, da bi se ravnal po postavi in poslušal preroke, je dejansko s tem padel v zakrknjenje. Sv. Pavel je svaril pred tem, da srca ne zakrknejo in da se s spreobrnjenjem mudi. Zakrknjeno srce ne sprejema niti najbolj očitnih čudežev. Tudi če bi kdo od mrtvih vstal, ne bi verjeli, ampak iskali izgovore.
Zato smo vsi povabljeno k temu, da poslušamo Božjo besedo in jo izpolnjujemo. Na tem svetu imamo nalogo, da se spravimo z Bogom. Če bomo ob smrtni uri pred Njegovo obličje prišli z zakrknjenim srcem, ga bomo zavrnili. Obsodba na pekel je pravzaprav samoobsodba. Ni Bog tisti, ki nas peha v pekel. Pač pa se tja vržemo sami.
