Iz svetega evangelija po Luku (Lk 11,1-13)
Nekoč je Jezus na nekem kraju molil. Ko je nehal, mu je eden izmed njegovih učencev dejal: »Gospod, naúči nas moliti, kakor je tudi Janez naúčil svoje učence.« Rekel jim je: »Kadar mólite, recite: Oče! Posvečeno bodi tvoje ime. Pridi tvoje kraljestvo. Naš vsakdanji kruh nam dajaj od dne do dne in odpústi nam naše grehe, saj tudi mi odpuščamo vsakomur, ki nam je dolžan, in ne daj, da pademo v skušnjavo!«
In rekel jim je: »Kdo izmed vas, ki ima prijatelja, bo prišel opolnoči k njemu in mu rekel: ›Prijatelj, posodi mi tri hlebe kruha, kajti k meni je s potovanja prišel prijatelj in mu nimam s čim postreči,‹ in mu bo oni znotraj odgovóril: ›Ne nadleguj me! Vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji, ne morem vstati in ti dati.‹ Povem vam: Če ne bo vstal in mu dal zato, ker je njegov prijatelj, bo vstal zaradi njegove nadležnosti in mu dal, kolikor potrebuje.
Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.
Ali je med vami oče, ki bo dal svojemu sinu kačo, če ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal škorpijona, če ga bo prosil za jajce? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«
Ali znate moliti? Rekli boste, saj znamo očenaš, zdravamarija in vse to. Toda, ali res znate moliti? Ali verujete, da Bog posluša vašo prošnjo? Se mu znate zahvaljevati? Ali je vaša molitev izraz iskrene vere ali bolj “magije”, po sistemu, da je Bog avtomat, v katerega vržete kovanec?
Ta vprašanja se neposredno dotikajo tega odlomka. Tu nam Jezus v nekoliko drugačni obliki ponudi molitev, ki je prav njegova. Morda malce drugačna, a bistvo ostaja isto. To, kar pomeni “Oče naš”, je bistvo molitve. Obračamo se na Očeta v Jezusovem imenu, slavimo troedinega Boga ter se zahvaljujemo za njegovo voljo, preden ga prosimo. V drugem delu molitve pa so naštete naše osnovne prošnje: za preživetje, odpuščanje, varstvo pred skušnjavami in pred vsem hudim. O tej molitvi bi lahko naredili meditacijo v debeli knjigi, pa še ne bi bila izčrpana. Predlagamo torej, da se ustavite pri tem besedilu in o njem premišljujete.
Toda Jezus tu nadaljuje z naukom o molitvi. Morda se bomo vprašali, ali je dovoljeno Boga “nadlegovati”? Jezus nas celo navaja k temu, da smo “nadležni”, ko prosimo, da smo vztrajni. Morda bo potrebno čakati, toda potrebno je biti vztrajen. Morda bo dolgo trajalo, preden bo prošnja uslišana. Morda nas Bog navaja, da se naučimo pravilno moliti, v duhu in resnici. Za pravo molitev potrebujemo Svetega Duha – Oče nam ga želi poslati. To je njegova volja za nas: naše posvečenje. S tem bodo tudi naše potrebe postale bolj realne in ne bomo čutili pomanjkanja, če bomo navezali oseben odnos z Bogom, ki nas oblikuje, krepča, posvečuje in napravlja za nove ljudi.
C. R.
