Iz svetega evangelija po Luku (Lk 17,5-10):
Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presádi v morje,‹ in bi vam bila pokorna. Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: ›Pridi brž in sédi za mizo!‹ Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje služabniku, ker je narédil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi; ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹«
Za začetek meseca, ko se še posebej spomnimo na molitev rožnega venca, je ta odlomek kot nalašč. Morda tudi zato, ker velikokrat pozabljamo, da molitev ni neko drdranje molilnega mlinčka, niti brezbrižno ponavljanje nekih obrazcev, pač pa dejanje vere. In nekaj, kar je potrebno, da počnemo s srcem, kot nas k temu vabi Božja Mati s sporočili iz Medžugorja.
“Če bi imeli vero kot gorčično zrno…” Nekoč smo že na tej spletni strani opisali lastnost gorčičnega zrna. Je tako zelo majhno, a iz njega zraste zelo veliko drevo. Kar je tudi prispodoba Božjega kraljestva. In zares, prav velikokrat se zgodi, da naše vere ni niti za eno gorčično zrno. Morda tudi zato, ker pozabimo prositi zanjo. Morda se bo kdo izgovarjal, češ vera je Božji dar, ki ga nima vsak. Drži, a ta dar želi Bog dati vsakomur. Prav vsakomur! In če bi imeli vsaj toliko vere, da bi prosili Boga, naj nam pomnoži vero, potem bi imela naša molitev drugačen zven.
Je pa nekoliko nenavadno, ker Jezus z vero poveže primerjavo z nekoristnimi služabniki, ki delajo zgolj to, kar so dolžni storiti. A pri veri gre najprej prav za to: obstajajo dejanja, ki so pri tem neizogibna. So stvari, ki so pri kristjanih po eni strani tako zelo samoumevne. Na primer to, da se udeležuje evharističnega praznovanja vsaj na vsako nedeljo in zapovedan praznik. To je pravzaprav neki minimalni standard, a večina ne zmore niti tega. In potem toži, da nas je Bog zapustil, da dopušča tolikšne nesreče in tako naprej. Pa čeprav sami nismo storili niti tega, kar smo bili dolžni storiti. In dejansko gre prav zato: na področju vere smo najprej služabniki, ne pa gospodarji. Ne moremo terjati, da je Bog naš dolžnik. Vse, kar nam daje, je milost, nezaslužen dar. Milosti pa si ne moremo “kupovati” po sistemu daj-dam, češ jaz naredim to, ti mi daj to. Pri Bogu ni kravjih kupčij. Šele drža ponižnosti, spoznanja, da smo zgolj nekoristni Božji služabniki, odpira pot Božji velikodušnosti. Spomnimo se, kako je farizej za razliko od cestninarja v eni od Jezusovih prilik odšel iz templja povsem “prazen”. Če bomo tako kot Jezus “izpraznili sebe”, bomo v odnosu z Bogom dosegli polnost milosti.
In ko je danes tudi rožnovenska nedelja, naj ob tem tudi spodbudimo k prakticiranju te lepe in preproste molitve s preprostim in ponižnim srcem, kot je to zmogla Marija. Njen zgled naj nas opogumi, da bomo lahko od Boga prejeli po Njeni priprošnji številne milosti.
C. R.
