Iz svetega evangelija po Luku (Lk 17,5-10)
Tisti čas so apostoli rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presádi v morje,‹ in bi vam bila pokorna. Kdo izmed vas bo svojemu služabniku, ki orje ali pase, dejal, ko pride s polja: ›Pridi brž in sédi za mizo!‹ Mar mu ne bo rekel: ›Pripravi mi kaj za večerjo, prepaši se in mi strezi, dokler jem in pijem, nato boš ti jedel in pil.‹ Se mar zahvaljuje služabniku, ker je narédil, kar mu je bilo ukazano? Tako tudi vi; ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹«
Zdi se, da ta dogodek deluje kar nekoliko nerealistično. Morda pa Jezus pretirava? Nekaj pa je res: vera pomeni najprej zvestobo. Pomeni zaupanje v božjo moč. To ne pomeni, da izključimo svojo naravo, pač pa jo uporabimo tako, da jo “cepimo” z božjo močjo. Če smo zvesti v tem, lahko dosežemo nekaj, kar se zdi v človeških močeh nemogoče. Blaženi Anton Martin Slomšek ni zaman zapisal znanega stavka “Prava vera bodi vam luč.” Poudariti je želel prav to, kaj pomeni trdna vera. Ko Jezus ozdravlja, ozdravljencu reče “Tvoja vera te je rešila.” Ko je Jezus sam obiskal domačo shodnico v Nazaretu, pa ni mogel storiti nobenega velikega čudeža prav zaradi nevere ostalih. Ker pa imamo vsi težavo z vero, bi morali ves čas prositi, da jo Bog pomnoži.
Zanimivo je, da odlomek skoraj neopazno nadaljuje z drugo temo, ki se tiče prav vere. Namreč, v odnosu do Boga na drugi strani nismo upniki. Pač pa služabniki. To, kar Bog daje, je milost, in ne neko plačilo v smislu daj-dam. Bog ni tisti, ki bi se zahvaljeval svojim služabnikom, ker izpolnjujejo zgolj svojo dolžnost. Pa čeprav se Božja Mati v sporočilih iz Medžugorja zahvaljuje, ker se odzivamo na njen klic. Toda temeljna drža v odnosu do Boga je takšna, da moramo biti mi hvaležni in računati na to, da je vse, kar prejemamo, milost. In Bogu nikoli ne bomo dovolj hvaležni. Za nas je namreč storil to, kar je nemogoče povrniti: umrl je na križu in plačal za naše grehe. Ozdravljeni smo po njegovih ranah prav zaradi tega, ker smo zaradi te žrtve na križu opravičeni.
Ponižnost je torej drža, ki se ujema s pravo vero. V tej drži lahko prejmemo največ.
In ker je danes tudi rožnovenska nedelja, ki se ujema s praznikom Rožnovenske Matere Božje, naj zrna rožnega venca, ki ga molimo, postanejo res del naše velike vere. Naj se te molitve lotimo s srcem in močno vero. Kako veliko vero so imeli tisti, ki so molili za zmago krščanskega ladjevja v bitki pri Lepantu. Proti veliko močnejšemu sovražniku.
C. R.
