Iz svetega evangelija po Luku (Lk 19,1-10): Tisti čas je Jezus prišel v Jeriho in šel skozi mesto. In glej, bil je neki mož, Zahej po imenu, ki je bil višji cestninar in bogat. Želel je videti Jezusa, kdo je, pa ni mogel zaradi množice, ker je bil majhne postave. Tekel je torej dalje in splezal na divjo smokvo, da bi ga videl, zakaj tam je moral iti mimo.
Ko je Jezus prišel na ono mesto, je pogledal gor in mu rekel: »Zahej, stopi hitro dol; danes moram ostati v tvoji hiši.« In stopil je hitro dol in ga z veseljem sprejel. Ko so to videli, so vsi godrnjali, češ: »Ustavil se je pri grešnem človeku.« Zahej pa je stopil pred Gospoda in rekel: »Glej, Gospod, polovico svojega imetja dam ubogim in, ako sem koga v čem prevaral, povrnem četverno.« Jezus mu je rekel: »Danes je v tej hiši prišlo zveličanje, ker je tudi on Abrahamov sin. Sin človekov je namreč prišel iskat in zveličat, kar je izgubljenega.«
Če smo prejšnjo nedeljo razmišljali o priliki o farizeju in cestninarju (no, pravzaprav o pobiralcu davkov), se tokrat soočamo s čisto realno situacijo, s katero se je soočil Jezus. In tu se pokaže usmiljenje Boga. Usmiljenje je namreč tista sila, zaradi katerega na tem svetu ni “brezupnih primerov”. In je neskončno privlačna.
Dogodek se zgodi v Jerihi, tam, kjer je Jezus tudi ozdravil slepega Bartimaja. To mesto je bilo za zgodovino izvoljenega ljudstva zelo pomembno, saj je bilo po čudežu osvojeno, ko je Izrael prihajal iz Egipta v obljubljeno deželo. Človek bi ob tem smel upati, da bo ob tem očitnem čudežu še nekdo spregledal. Z očmi srca. In prav to se zgodi človeku, ki je pripadal istemu stanu kot evangelist Matej. Šlo je za višjega pobiralca davkov, torej nekakšnega šefa tistih, ki so pobirali davke za okupatorjevo oblast. In zato še toliko bolj osovražen med lastnimi sorojaki. Toda on se za vse to niti ni kaj dosti menil. Očitno je tudi, da ni ravno pošteno opravljal svojega posla in je komu zaračunal, ob že tako visokih davkih, še več, kot bi bilo treba. In je na ta račun lepo obogatel in užival življenje “prodane duše”.
Ni znano, kako in s kakšnimi motivi si je želel videti Jezusa. Morda iz radovednosti. Evangelist tu omenja, da je bil “majhne postave” in da zaradi množice ni mogel videti Jezusa. To lahko pomeni, da je bil “majhnega duha” in s tem nekako inferioren za svoj lasten narod. A prav tu se je moral ponižati in splezati na divjo smokvo, kar je bilo zagotovo čudaško dejanje za nekoga iz gosposke družbe, saj se je, naj nam bo oproščeno, obnašal kot kakšna otročad ali celo kot opica. S tem pa je Zahej tvegal pravzaprav vse, tudi lastno varnost in celo lastno življenje, kajti ni manjkalo takih, ki so ga iz srca prezirali in bi lahko tisto divjo smokvo enostavno stresli, da bi telebnil na tla. A jih je bolj zanimal veliki prerok iz Nazareta, tako kot samega Zaheja.
Zahej je verjetno pričakoval, da bo šel Jezus mimo in da kaj posebnega verjetno ne bo. Vendar se proti vsem pričakovanjem zgodi nekaj, kar je osupnilo številno množico okoli Jezusa – On se zazre navzgor, prav v smokvo in Zaheja pokliče po imenu, čeprav se še nikoli nista srečala, niti se nista poznala. Že ta poklicanost je morala presenečenega Zaheja zadeti v srce. “Hitro stopi dol!” Ali ni to morda poziv k temu, naj sestopi z višave svoje gosposkosti in materialnega bogastva? Zahej, še vedno si človek, čeprav si bogat, čeprav se ne meniš za razumljivo sovraštvo, ki ga rojaki gojijo do tebe. In tu se zgodi srečanje, ki temu bogatemu cestninarju povsem spremeni življenje. “Danes moram ostati v tvoji hiši.” Jezus se kar sam povabi k njemu. Česa takšnega si verjetno ni mogel predstavljati.
In seveda je tudi tu sledila besna reakcija ter razočaranje okolice. Toliko poštenih ljudi je bilo okoli Jezusa, on pa si izbere goljufivega cestninarja in se povabi k njemu. Zahej ga je sprejel z velikim veseljem. Srečanje z Odrešenikom ga preobrazi. Še vedno se ne meni za godrnjanje okolice, pač pa Jezusu izkaže pripravljenost, da se bogastvu odpove in povrne krivice, ki jih je storil. Če bi to storil iz nečistega nagiba, bi bila Jezusova reakcija zagotovo drugačna. Tako pa je Jezus potrdil, da je tudi on, grešni Zahej, še vedno Abrahamov potomec. Ki se je morda oddaljil od prave poti, a je pokazal pripravljenost na spreobrnjenje tudi z dejanji.
Prav to srečanje z Zahejem dejansko potrjuje vse tisto, kar je Jezus govoril o prilikah: o izgubljeni drahmi, o izgubljeni ovci ter o izgubljenem sinu. Bog prihaja reševat, kar je izgubljeno. Nismo masa, kjer dostojanstvo osebe ni pomembno. Prav nasprotno! Bog se veseli vrnitve izgubljenih otrok. In tisti dan se je v Jerihi zgodilo spreobrnjenje srca. Zahejevo srce ni bilo trdo kot kamen, prav nasprotno – srečanje se ga je globoko dotaknilo in pripravljen je bil z dejanji izkazati, da misli resno. Jerihonski zidovi okoli njegovega srca so se sesuli kot hišica iz kart.
Smo se pripravljeni srečati z živim Jezusom, smo pripravljeni, da nas spremeni in povede na novo pot?
C. R.
