Iz svetega evangelija po Luku (Lk 6,17.20-26): Tisti čas je Jezus šel z dvanajsterimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Jezus se je ozrl po svojih učencih in govóril: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in vriskajte od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki. A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!«
Blagre poznamo predvsem po Matejevem evangeliju. Vendar jih najdemo tudi v Lukovem evangeliju, čeprav jih tu ni osem, ampak “le” štirje, ob njih pa tudi štiri antiteze. Toda najprej se velja ustaviti pri uvodu tega odlomka. Ta dogodek z blagri se namreč zgodi neposredno po tistem, ko Jezus izbere dvanajstere apostole. Ni pa znano, na katerem kraju je imel ta govor. V Matejevem evangeliju poznamo “goro blagrov” ob Genazareškem jezeru, tu pa je omenjen raven kraj, na katerem se je lahko zbralo veliko ljudi, očitno so prišli tudi od med seboj precej oddaljenih krajev: od Jeruzalema pa do Tira in Sidona na severu (današnji Libanon). Izpuščen je sicer tisti del, kjer je navedeno, da je množica pritiskala k Jezusu, ker jih je ozdravljal bolezni ter duhovnih zvezanosti.
Kaj je pravzaprav smisel blagrov in njihovih antitez? Zagotovo ne to, da bi Jezus prebujal neko poceni tolažbo, češ saj na drugem svetu boljše bo. Pomeni pa nekaj drugega: kdor se pri reševanju svojih problemov nasloni na Boga, sme upati na rešitev. Zato pa Jezus opozarja tudi tiste, ki so na tem svetu že preskrbljeni, naj se ne zanašajo na svoje moči in naj ne ostanejo ujeti v spone egoizma. Za takšne bi lahko rekel: prejeli so svoje plačilo. Obstajata dve poti: ali si pripravljen na neke odpovedi in žrtve zaradi večnega življenja ali pa želiš vse dobiti takoj in zdaj. Ta druga pot je lahko nevarna past, ki nas zapelje proč od Boga, v miselnost, da sem sam sebi zadosti in Boga ne potrebujem.
Tu seveda tudi ne gre za Jezusovo neko stereotipno nasprotovanje tistim, ki so bili dobro preskrbljeni. “Bogataši” so tisti, ki so zaprti v svoj mehurček in prepričani, da so sami zaslužni za svoj uspeh. Zato je takšne “bogataše” tudi izredno težko evangelizirati. Ker so sami prepričani, da Boga ne potrebujejo.
Premislimo, kam spadamo sami. Smo morda v družbi uspešnih ali pa v skupini tistih, ki se zavedajo, da potrebujejo pomoč? Že pri priliki o farizeju in cestninarju lahko zaslutimo ta razkorak. Cestninar – to je tisti, ki v imenu rimskega okupatorja pobira davek zanj, kar pomeni izdajalec lastnega ljudstva – je nekdo, ki sam po sebi vzbuja gnus. Vendar tudi sam izrazi, da se samo po božji milosti ter usmiljenju lahko reši. Medtem ko farizej deluje kot “bogataš”: deluje po “reglcih”, je pravoveren zastopnik svojega ljudstva, vendar prepričan, da ga opravičujejo samo njegova lastna dela, lastni napori. Ta drža je dejansko za zveličanje zelo nevarna, saj nas pripelje v položaj, za katerega Jezus pravi “gorje”. Tudi dandanes imamo opravka celo z uglednimi kristjani, ki se radi pohvalijo s svojimi dosežki, vendar moramo pomisliti na čase okoli nicejskega koncila, ko je krščanske množice kar nekaj časa uspešno osvajalo arijansko krivoverstvo – in so bile tudi cerkve pri arijanskih duhovnikih bolj polne, bolj priljubljene, bolj ugledne. Cena za to pa je bila strahotna.
C. R.
