Iz svetega evangelija po Marku (Mr 6,7-13): Tisti čas je Jezus poklical k sebi dvanajstére in jih začel pošiljati po dva in dva. Dajal jim je oblast nad nečistimi duhovi in jim naróčil, naj razen palice ne jemljejo na pot ničesar, ne kruha ne popotne torbe ne denarja v pasu, obujejo naj sandale in naj ne oblačijo dveh oblek. Govóril jim je: »Kjer koli stopite v hišo, ostanite tam, dokler ne odidete. Če vas kakšen kraj ne sprejme in vas ne poslušajo, pojdite od tam in si otresite prah z nog, njim v pričevanje.« In šli so ter oznanjali, naj se spreobrnejo. Izgnali so tudi veliko hudih duhov in veliko bolnikov mazilili z oljem ter jih ozdravili.
Ob tem odlomku se bo marsikdo vprašal, ali je to morda prva resna vaja ali generalka za to, kar je sledilo po Jezusovem vstajenju ali še bolje po binkoštih, ko so apostoli začeli oznanjati. Že tu se zgodi prvi Jezusov misijon. Kaj pravzaprav Jezus počne v času svojega javnega delovanja, razen tega, da uči in ozdravlja? Predvsem oznanja božje kraljestvo ter poziva k spreobrnjenju. To je pravzaprav počel že sv. Janez Krstnik. In marsikdo se sprašuje, kakšen smisel ima to, da apostoli – najprej dvanajsteri, kasneje pa tudi širši krog, to je 72 učencev – odidejo za nekaj časa v misijon.
No, dejstvo je, da je to zagotovo dvojna priprava: priprava na to, kar se bo zgodilo po binkoštih, pa tudi priprava src ljudi, ki jih apostoli obiščejo. Jezus tu najprej cilja na Jude, čeprav evangelist Marko tega izrecno ne pove. Pripadniki izvoljenega ljudstva naj bi spoznali, da je čas milosti nepreklicno nastopil. Prihaja tisti, ki ga pričakujejo, to potrjuje tudi z znamenji. Nihče nima oblasti nad nečistimi duhovi, če za to nima pooblastilo od Boga. Dvanajsteri tako nastopijo kot oznanjevalci, ki pozivajo k spreobrnjenju, torej k preobratu srca. Ozdravljenja in osvoboditve od vpliva hudih duhov so znamenja za tiste, ki ne verujejo, da bi spoznali, da je oznanilo resnično. No, Marko omenja celo maziljenje z oljem kot dejanjem ozdravljenja.
Nekoliko težje razumljivo pa je naročilo, naj na pot ne jemljejo dveh oblek, naj ne imajo denarja, niti kruha. Skrajno tvegana pot. Apostoli bodo tako odvisni zgolj od dobre volje tistih, ki jih bodo sprejeli. In ne, Jezus jih ni pustil samih. Šest parov apostolov – pošilja jih v dvojicah – gre torej v akcijo, na pot negotovosti. Samo palica v roki bo njihov popotnik. Izgledali bodo kot pastirji in ribiči, ki pa bodo svoj dosedanji poklic realizirali med ljudmi – ribiči ljudi. Tu ni prostora za posvetnost, morajo se prepustiti božji previdnosti. Ni prostora za dvoličnost (dve obleki), sandali in palica jih opisujeta kot romarje. Romar ni nek bogat turist, romar je nekdo, ki bo prav zaradi odpovedi udobju lahko odprl srce za delovanje milosti. In to prvo misijonsko potovanje bo učence okrepilo. Navdušeno bodo poročali Jezusu, kaj vse se je dogajalo.
C. R.
