Iz svetega evangelija po Janezu:
Beseda je bila na svetu in svet je po njej nastal,
a svet je ni spoznal.
V svojo lastnino je prišla, toda njeni je niso sprejeli.
Tistim pa, ki so jo sprejeli, je dala moč,
da postanejo Božji otroci, vsem, ki verujejo v njeno ime
in se niso rodili iz krvi ne iz volje mesa ne iz volje moža,
ampak iz Boga.
In Beseda je meso postala in se naselila med nami.
Videli smo njeno veličastvo,
veličastvo, ki ga ima od Očeta kot edinorojeni Sin,
polna milosti in resnice.
Ker smo ta odlomek brali in poslušali za dnevno mašo na sam božič, ga tokrat objavljamo samo delno. Predvsem s poudarkom na tistem delu, ki poudarja, kako je svet, ki je nastal po Besedi, slednjo zavrnil. Ali to ne zveni nekam nelogično, da ustvarjeno bitje zavrne Stvarnika?
Bog je ustvaril človeka po svoji podobi tako, da mu je podelil tudi svobodno voljo. Marsikdo reče, da se vsak človek rodi kot ateist, da je to njegovo “naravno stanje”. V resnici ni čisto tako. V sebi imamo že po naravi nagnjenost k duhovni sferi, vendar smo v svojem spoznanju omejeni. Nimamo “vgrajenega čipa”, da bi sami od sebe vedeli, da Bog obstaja, in navezali odnos z Njim. Za ta odnos se moramo šele odločiti. Odločimo pa se lahko, če nam je oznanjena vesela novica: da Bog je in da nas ljubi. To je osnovno oznanilo (kerigma), ki pa ga na žalost dandanes primanjkuje. Pravzaprav ga zanemarjamo.
Trpka resnica pa je, da je človekova narava ranjena. Če se ne odločimo za življenje z Bogom in te odločitve ne obnavljamo, smo po inerciji pravzaprav že sodelavci tistega, ki se je Bogu uprl, to pa je hudič in njegovi angeli. Torej se ni treba posebej odločati za satana, da bi postali njegovi sodelavci. Dovolj je že to, da Boga puščamo ob strani, da smo do Boga mlačni, indiferentni, da je za nas “nekje daleč”, da Njegove ljubezni ne potrebujemo. Ker s tem pristajamo na misel, da se lahko rešimo samo sami, kar je huda laž.
Bog se je učlovečil prav zato, da bi se človeku približal. V podobi krhkega, nebogljenega človeškega bitja. Po Jezusovem rojstvu so sledila tri desetletja skritega življenja v Nazaretu. V tem času so mnogi že pozabili na skrivnosten dogodek v Betlehemu. Nato je nastopil sv. Janez Krstnik, pričevalec Luči, ki je pripravljal pot. Začelo se je Jezusovo javno delovanje. Ta isti otrok, ki se je rodil v Betlehemu in nato odraščal nekaj časa v Egiptu in nato v Nazaretu, je sedaj odrasel mož, ki se izenači z grešniki tako, da se da krstiti Janezu. Tako kot se je že kot otrok podvrgel postavi z darovanjem v templju. Jezusovo triletno javno delovanje se konča s smrtjo na križu in nato z vstajenjem od mrtvih. Nase sprejme smrtno obsodbo, mučenje in grozljivo smrt. Obsodijo ga kot bogokletnika in (pri Rimljanih) kot judovskega kralja, ki steguje po cesarjevi kroni. Tako je razmišljal že Herod, ko je dal pobiti betlehemske otroke. In ljudstvo, ki želi obsodbo Jezusa, njegovo kri jemlje nase in na svoje otroke. Če z zelenim lesom tako delajo, kaj bo šele s suhim?
Ali bomo torej tudi mi vzeli nase prekletstvo? Zagotovo, če bomo brezbrižni do Jezusa. Ne pristajajmo na to, da bi postali sodelavci tistega, ki se je Bogu prvi uprl. Bodimo Božji otroci!
G. B.
