Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 6,60-69): Tisti čas je veliko njegovih učencev reklo: »Trda je ta beseda. Kdo jo more poslušati?« Ker je Jezus v sebi vedel, da njegovi učenci godrnjajo nad tem, jim je rekel: »To vam je v spotiko? In če boste videli Sina človekovega iti gor, kjer je bil prej? Duh je tisti, ki oživlja, meso nič ne koristi. Besede, ki sem vam jih govóril, so duh in življenje. Toda med vami so nekateri, ki ne verujejo.« Jezus je namreč od začetka vedel, kateri ne verujejo in kdo ga bo izdal. Govóril jim je: »Zaradi tega sem vam rekel: Nihče ne more priti k meni, če mu ni dano od Očeta.« Po tistem je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim. Jezus je tedaj rekel dvanajstérim: »Ali hočete tudi vi oditi?« Simon Peter mu je odvrnil: »Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti od Boga.«
V preteklih treh nedeljah smo prisluhnili odlomkom iz Janezovega evangelija, ki govorijo o Jezusu kot kruhu življenja. Jezus je uporabil dokaj močne besede, za tisti čas in tedanjo kulturo že kar bogokletne. Povprečen Izraelec, ki je častil Boga – Jahveja – kot oddaljenega Boga, se je moral zgroziti nad tem, da lahko človek uporablja “božansko” govorico in se sklicuje na Očeta – le kdo je ta Oče? Skratka, umevanje Jezusove besede je bilo tu na milost in nemilost prepuščeno človeškim naporom. Je Jezus morda to delal nalašč? V tem odlomku pojasnjuje, da meso nič ne koristi. Torej, naši napori so zaman, če ne sodelujemo z Božjo milostjo, če ne kličemo Svetega Duha. In mnoge stvari lahko razumemo le po Svetem Duhu, ne zgolj s človeškim umom. Zato naj nas ne pohujšajo preveč odzivi na nedavne govore naših škofov ob prazniku Marijinega vnebovzetja. Tudi to, da se nad njimi spotikajo celo kristjani.
Jezus je v času svojega javnega delovanja zbral okoli sebe veliko število učencev. Samo dvanajst od njih je izbral za apostole, število učencev pa je bilo precej večje. Bila pa je to zelo pisana druščina, a mnogi od njih bi se lahko hitro našli v priliki o sejalcu: po začetnem navdušenju so prenehali slediti Jezusu. Zagonetne besede o “kruhu iz nebes” so postale pretežko breme zanje. Zakaj ne bi poslušali kaj bolj enostavnega, prijetnega? To je tudi naša stalna skušnjava: radi imamo instant rešitve, trivialne vsebine, ki nas sproščajo, ki so ne terjajo napora. In najraje imamo črnobel pogled na svet, da se nam ni treba ukvarjati z vsakim človekom posebej.
Lahko pa nas Jezusova beseda zmede: komu je “dano” in komu ne, da pride do Jezusa? Morda je stvar v tem, da so poslušalci razumeli Jezusa, vendar se beseda ni ujemala z njihovimi interesi in predstavami, njihovimi conami udobja. In tudi sami smo takšni. Zakaj bi tvegali izgubo udobja zaradi nekega Jezusa? Tako velikokrat razmišljamo. Tepe nas pomanjkanje vere, ki pa je velikokrat posledica naše malomarnosti, zaprtosti v meje tega sveta. Tudi zato hitro odnehamo in odpademo.
Ob tem velikem odpadu, ki se zgodi, Jezus sedaj izziva tudi apostola. Daje jim na razpolago popolno svobodo, ali ostanejo ali ne. Sami se morajo odločiti. In znova v njihovem imenu govori Peter. Češ, saj nimajo izbire. Kdo drug bi imel besede večnega življenja, razen Jezusa? Da, apostoli “vedo”, da je on “Sveti od Boga”. Zanimivo, ta “Sveti od Boga” uporabljajo tudi hudi duhovi v obsedencih, ko prepoznajo Jezusovo identiteto – spomnimo se dogodka v shodnici (prim. Mr 1,24) – v grščini ga imenujejo ὁ ἅγιος τοῦ θεοῦ. Evangelist Janez uporabi enako besedno zvezo pri Petru kot evangelist Marko pri obsedencu (a brez določnega člena). Torej gre za Jezusovo resnično identiteto. On je zares “Sveti od Boga”. Peter to identiteto prepozna po Svetem Duhu. Kdor se odpre Svetemu Duhu, lahko resnično prepozna in spozna Jezusa in se ne bo hotel več ločiti od njega. Predvsem zato, ker je v svojem odnosu do Jezusa povsem svoboden in neprisiljen.
C. R.
