Iz svetega evangelija po Luku (Lk 9,28-36): Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Janeza in Jakoba in šel na goro môlit. Medtem ko je molil, se je videz njegovega obličja spreménil in njegova oblačila so belo sijala. In glej, dva moža sta se pogovarjala z njim; bila sta Mojzes in Elija. Prikazala sta se v veličastvu in govorila o njegovem odhôdu, ki ga bo dopolnil v Jeruzalemu. Petra in druga dva, ki sta bila z njim, pa je premagal spanec. Ko so se zdramili, so videli njegovo veličastvo in oba moža, ki sta stala ob njem. In ko sta odhajala od njega, je Peter rekel Jezusu: »Učenik, dobro je, da smo tukaj. Postavimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ni namreč vedel, kaj govorí. Medtem ko je to govóril, pa se je narédil oblak in jih obsenčil, in ko so šli v oblak, jih je obšla groza. Iz oblaka se je zaslišal glas: »Ta je moj Sin, moj Izvoljenec, njega poslúšajte!« In ko se je ta glas zaslišal, je bil Jezus sam. Oni pa so molčali in tiste dni niso nikomur povedali, kaj so videli.
Praznik Jezusovega spremenjenja na gori sicer praznujemo 6. avgusta. Vendar je dogodek vedno umeščen tudi v postni čas, saj je povezan z Jezusovim trpljenjem in smrtjo. Gre tudi za dogodek, ki ga vidijo samo trije od dvanajsterih – tisti trije, ki so bili priče obuditve Jairove hčere in so nato v vrtu Getsemani bili bližje Jezusu kot ostali. To pa so Simon Peter in oba Zebedejeva sinova, torej Jakob in Janez. Vsem trem je bilo razodeto Jezusovo poveličano stanje, da bi bili pripravljeni na dogodke, ki so sledili. Tu ne gre samo za to, da se je Jezus razodel kot resnični Bog, ampak tudi kot dopolnitev postave (Mojzes) in prerokov (Elija).
Evangelist Luka ta dogodek predstavi na način, da je šel Jezus na goro molit. To se je sicer pogosto dogajalo. Jezus si je izbiral nočni čas za zaupen pogovor z Očetom. Velikokrat si je za to izbiral kakšno vzpetino. Tokrat je to gora Tabor, vendar ne pozabimo tudi na goro postave (Sinaj) – goro prerokov (Horeb), šlo naj bi za isto goro dveh imen. Elija je znan tudi po dogodku na gori Karmel. Na gori Nebo je Mojzes videl obljubljeno deželo, vanjo pa ni vstopil. Potem so tu še Oljska gora, kraj trpljenja, in vzpetina Golgota, kraj smrti. In gora Sion, ki si jo je Gospod izvolil kot kraj trajne navzočnosti, ter gora blagrov, kjer je Jezus poučeval množice.
Ob Jezusovi molitvi se zgodi čudež – spremenilo se je njegovo obličje in tudi oblačila so zasijala belo kot sneg, prikazala sta se Mojzes in Elija. Z njim sta se pogovarjala o njegovem “odhodu”. Standardni ter jeruzalemski prevod Svetega pisma uporabljata besedo “izhod” (eksodus). Tu se pojavi vzporednica z izhodom Izraelcev iz egiptovske sužnosti, kar je temelj judovske velike noči. Zato se tudi druga Mojzesova knjiga z drugo besedo imenuje Eksodus. Jezusov eksodus je najprej izhod iz zemeljskega življenja (trpljenje in smrt) in nato izhod iz brezna smrti (vstajenje). In tudi mi bomo vstali z njim.
Jezusovemu nebeškemu druženju z Mojzesom in Elijo – kar je bil po svoje tudi dokaz trojici učencev o saducejski zmoti, da se s telesno smrtjo vse konča – sledi razodetje, ki v marsičem spominja na dogodek ob Jezusovem krstu, ko spregovori sam Oče in potrdi Sina. Poslušati Sina pomeni, da je Sin tisti, ki govori to, kar govori Bog. Jezus je namreč Beseda, ki se je učlovečila in se naselila med nami. In poslušati Mojzesa in preroke je pogoj, da sploh lahko prisluhnemo Sinu, kot je nakazano tudi o priliki o bogatinu in ubogem Lazarju. Že preko postave in prerokov namreč govori Bog in kdor temu ne prisluhne, ne bo verjel niti, če vidi koga vstati od mrtvih.
Dogodek Jezusovega spremenjenja na gori nas tako opominja na resničnost Besede in na nujnost osebnega spreobrnjenja. Ter na to, da je Bog Oče sam poslal Sina na svet, da bi bil svet odrešen. Ker se sami ne moremo rešiti. Ne moremo sami najti izhoda iz grešnega stanja. Le če sledimo Kristusu, imamo upanje na rešitev.
C. R.
