Iz svetega evangelija po Luku – vstopni odlomek: Ko je to povedal, se je napotil proti Jeruzalemu; hodil je spredaj. Ko je prišel v bližino Bétfage in Betanije h gori, ki se imenuje Oljska, je poslal dva izmed učencev in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama. Ko prideta vanjo, bosta našla privezanega oslička, na katerem še nikoli ni sedèl noben človek. Odvežita ga in odpeljita! Če vaju kdo vpraša, zakaj ga odvezujeta, recita takole: ›Gospod ga potrebuje.‹« Učenca, ki sta bila poslana, sta odšla in našla, kakor jima je povedal. Ko sta odvezovala oslička, so jima njegovi gospodarji rekli: »Zakaj odvezujeta oslička?« Rekla sta: »Gospod ga potrebuje.« In odvedla sta ga k Jezusu, vrgla na oslička svoja plašča in nanj posadila Jezusa. Ko je šel naprej, so razgrinjali svoje plašče na pot. Ko se je že bližal pobočju Oljske gore, je začela vsa množica učencev z močnim glasom veselo hvaliti Boga za vsa mogočna dela, ki so jih videli. Govorili so: »Blagoslovljen kralj, ki prihaja v Gospodovem imenu! V nebesih mir in slava na višavah!« Nekaj farizejev iz množice mu je reklo: »Učitelj, pograjaj svoje učence.« In odvrnil jim je: »Povem vam, če ti umolknejo, bodo kamni vpili.«
Pasijon po Luku (odlomek):
Pilat je sklical vélike duhovnike, voditelje in ljudstvo ter jim rekel: »Pripeljali ste mi tega človeka, češ da zavaja ljudstvo, jaz pa sem ga vpričo vas zaslišal in ni- sem našel na njem nobene krivde v stvareh, zaradi katerih ga tožite. Tudi Herod je ni našel, ker ga je poslal nazaj k nam. Glejte, nič takega ni stóril, zaradi česar bi zaslužil smrt. Dal ga bom torej pretepsti in ga izpústil.« Tedaj so vsi hkrati zavpili: »Proč s tem! Izpústi nam Barába!« Tega so namreč vrgli v ječo zaradi upora, ki je nastal v mestu, in zaradi umora. Pilat jih je znova nagovóril, ker je hôtel izpustiti Jezusa. Oni pa so kar naprej vpili: »Križaj, križaj ga!« Še tretjič jih je vprašal: »Kaj je vendar hudega stóril? Ničesar, kar bi zaslužilo smrt, nisem našel na njem; dal ga bom torej pretepsti in ga izpústil.« Oni pa so še vedno na ves glas kričali in zahtevali, naj ga križa. In njihovo vpitje je postajalo vse glasnejše. Pilat je razsodil, naj se izpolni njihova zahteva. Izpústil je tistega, ki je bil vržen v ječo zaradi upora in umora in so ga zahtevali, Jezusa pa je izróčil njihovi volji.
Celotno poročilo o Jezusovem trpljenju si lahko preberete TUKAJ.
Pravzaprav bi se kar težko odločili, kako bi najbolj ustrezno poimenovali zadnjo nedeljo v postnem času. Cvetna nedelja (ali palmova, kot jo ponekod imenujejo) namreč nakazuje, kako je Jezusa ob poslednjem prihodu v Jeruzalem ljudstvo pričakalo z ovacijami, s palmami, cvetjem in zelenjem. To je bil še zadnji slovesni sprejem učitelja, ki so ga mnogi že priznali za Mesijo, a so si nato, na veliki petek, premislili. Potem ko je storil mnogo čudežev in ni več skrival svoje identitete, so mnogi pričakovali, da se bo slovesno pojavil v templju. Pristaši političnega mesijanizma ter uporniki proti Rimljanom (zeloti oz. sikariji) so ga hoteli napraviti za kralja in iti pod njegovim vodstvom v boj proti poganski okupatorski oblasti.
Dvojni odlomek iz Lukovega evangelija nakazuje dva dogodka, ki se ga spominjamo na ta dan: prvi je Jezusov slovesni prihod v Jeruzalem, tako rekoč tik pred judovsko veliko nočjo, drugi pa dejansko ponavzočuje to, kar se je z Jezusom zgodilo na veliki petek. Le da na letošnjo nedeljo v liturgičnem letu C poslušamo pasijon po evangelistu Luku, na veliki petek pa vsako leto pasijon po Janezu. Cvetna nedelja Gospodovega trpljenja nas tako spominja na to, kako se lahko posvetnjaško navdušenje spremeni v smrtno sovraštvo.
Če nekoliko podrobneje pogledamo prvi odlomek, lahko vidimo, da so tu Jezusu vzklikali in dajali slavo, ki gre samo Bogu, Jezusovi številni učenci. Če je Jezus v začetki javnega delovanja še prikrival svojo mesijansko poslanstvo in resnični izvor, sedaj tega ne počne več. Povsem odkrito vstopa v Jeruzalem kot nekdo, v katerem učenci prepoznavajo ne samo mesijo (tj. maziljenca, grško “hristos”), ki ga je sicer judovsko ljudstvo pričakovalo, ampak kot učlovečenega Boga. Morda bi lahko “hozana”, ki so ga vzklikali ljudje ob poti, razumeli kot pozdrav Davidovemu potomcu, saj je bilo napovedano, da bo mesija izšel iz potomstva kralja Davida. Vendar so pismouki imeli Jezusa za Galilejca, Nazarečana – nihče niti ni pomislil, da je bil rojen v Betlehemu, kot so napovedovali preroki. Niti Jezus sam se na to ni skliceval. Slavilni vzkliki, ki pravzaprav prihajajo iz enega od psalmov, so zagotovo morali pohujšati farizeje, ki so medtem z velikim zborom že sklenili, da je potrebno Jezusa odstraniti.
Tako se je tudi navdušenje, ki ga je bil Jezus deležen ob vhodu v Jeruzalem, ko se je, ne da bi večina to opazila, celo zjokal nad svetim mestom, že v nekaj dneh sprevrglo v divje sovraštvo. Dejstvo, da se je Jezus nenadoma znašel v vlogi obtoženca, s katerim so lahko počeli karkoli, je tako zelo odstopalo od človeških podob o obljubljenem Odrešeniku. Za oportunistične množice je dotedanji junak postal samo še navaden slepar, ki je izdal vsa upanja po osvoboditvi. Uporniki iz vrst sikarijev in zelotov so upali, da bo Jezus z božansko močjo prevzel vodstvo upora in začel izganjati okupatorske Rimljane. A nič od tega. Za marsikaterega od njih je bilo strahotno pohujšanje že to, da se je Jezus pustil prijeti in odvesti. Upora pravzaprav niti ni bilo. Propadle so vse možnosti, da bi se Jezus rešil, saj se je za to prizadeval celo Pilat. Tudi tako, da je ponudil, da pred praznikom izpustijo jetnika. Nenačelna koalicija farizejev, saducejev, herodovcev in zelotov je zahtevala, naj izpusti Baraba – tistega, ki je vodil upor malo pred tem, a je bil namen izdan in so Rimljani krvavo obračunali z ljudmi na tempeljski ploščadi, 18 upornikov pa je našlo smrt v stolpu Siloa, ki so ga Rimljani spodkopali. Baraba je bil tako ujet in zaprt v ječi, po prvotnem scenariju bi moral biti križan dan pred judovsko veliko nočjo. Vendar je bil izpuščen, namesto njega je bil križen Sin človekov. Kot nadomestni obsojenec, povsem nedolžen, namesto razbojnika, ki je bil obtožen upora in več umorov in so se ga mnogi Judje zelo bali. A v tistem trenutku je predstavljal za narod manjše zlo kot Jezus.
Pohujšanje križa je celo za sodobne ljudi tako veliko, da težko sprejmejo, da je nekdo drug plačal kazen za vse grehe, tudi njihove. In prav ponižnost je tisti ključ, ki odpira vrata do odrešenja. Na izbiro imamo tako dve poti: ali vztrajati pri svojem ponosu in svojih zaslugah ali priznati, da obstajajo mnoga področja, nad katerimi nimamo nobene kontrole. Tako kot na primer naša telesna smrt.
Jezusovo trpljenje nas tako osvobaja. Njegova smrt nas je rešila naše smrti. Z Odrešenikom, ki so ga krivično obsodili in umorili, se lahko poistovetimo. Plačal je kazen namesto vsakega od nas. Ta dogodek je prinesel vsem nam Božje usmiljenje. Če ga seveda želimo sprejeti.
C. R.
