Procesija z zelenjem (Mt 21,1 11)
Ko so se Jezus in učenci približali Jeruzalemu in prišli do Bétfage ob Oljski gori, je Jezus poslal dva učenca in jima rekel: »Pojdita v vas, ki je pred vama, in takoj bosta našla privezano oslico in oslička pri njej. Odvežíta ju in ju pripeljíta k meni. Če vama kdo kaj poreče, recíta: ›Gospod ju potrebuje, in takoj ju bo vrnil.‹« To pa se je zgodilo, da se je izpolnilo, kar je bilo rečeno po preroku, ki pravi: ›Povejte síonski hčeri: Glej, tvoj kralj prihaja k tebi, krotak, jezdi na oslici in na osličku, mladiču vprežne živali.‹
Učenca sta šla in storila, kakor jima je Jezus naróčil. Pripeljala sta oslico in njenega mladiča, položila nanju vsak svoj plašč in Jezus je sédel gor. Zelo veliko ljudi iz množice je razgrnilo na pot svoje plašče, drugi pa so lomili veje z dreves in jih stlali po poti. Množice pa, ki so šle pred njim in za njim, so vzklikale: »Hozana Davidovemu sinu! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!«
Ko je prišel v Jeruzalem, se je vse mesto vznemirilo in govorilo: »Kdo je to?« Množice pa so odgovarjale: »To je prerok, Jezus iz Nazareta v Galileji.«
Maša – pasijon po Mateju:
Mimoidoči so ga sramotili, zmajevali z glavami in govorili: »Ti, ki podiraš tempelj in ga v treh dneh postaviš, reši samega sebe, če si Božji Sin, in stopi s križa!« Podobno so ga zasmehovali tudi véliki duhovniki s pismouki in starešinami ter govorili: »Druge je rešil, sebe pa ne more rešiti! Izraelov kralj je, naj stopi zdaj s križa in bomo verovali vanj. Zaupal je v Boga, naj ga zdaj reši, če ga ima rad, saj je rekel: ›Božji Sin sem.‹« Enako sta ga sramotila tudi razbojnika, ki sta bila z njim križana.
Ob šesti uri pa se je po vsej zemlji stemnilo do devete ure. Okrog devete ure je Jezus zavpil z močnim glasom: »Elí, Elí, lemá sabahtáni?« to je: ›Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?‹
Ko so nekateri, ki so tam stali, to slišali, so govorili: »Ta kliče Elija.« Brž je stekel eden izmed njih, vzel gobo, jo napójil s kisom, nataknil na trstiko in mu dal piti. Drugi pa so govorili: »Pústi, poglejmo, če ga pride Elija rešit!« Jezus pa je spet zakričal z močnim glasom in izdihnil.
(celotno besedilo TUKAJ)
Maša cvetne – ali palmove – nedelje je zadnja nedeljska maša postnega časa. Sedaj je Jezusovo javno delovanje na koncu. Zanimivo pa je, da ta maša opisuje pravzaprav dva dogodka. Prvi evangelijski odlomek iz začetnega obreda opisuje Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem, le nekaj dni pred tem, ko so ga obsodili na smrt. Sliši se vzklikanje množic. To je bilo po tistem, ko je Jezus storil mnogo čudežev in učil tudi v templju. Postal je vir upanja mnogih upornikov. Računali so, da bo s slovesnim vhodom v Jeruzalem postal njihov kralj in hkrati vodja vojske, ki bo porazila okupatorske Rimljane in na drugi strani tempeljsko duhovščino, ki se je Rimljanom priklonila.
Toda zgodilo se ni nič od tega. Jezus si za pot v Jeruzalem ne izbere konja kot kakšen veliko vojskovodja. Izbere si osla, tako kot so napovedovali preroki. Med ljudmi, ki so spremljali ta nevsakdanji prizor, je bilo kar nekaj negotovosti glede Jezusove identitete. Poznajo ga kot Nazarečana, kar izključuje njegov mesijanski izvor. Mnogi menijo, da je prerok. Drugi ga razglašajo za Izraelovega kralja. Tretji mu vendarle priznavajo, da je Davidov sin. Izražanje časti z zelenjem, cvetjem, palmovimi vejami je pravzaprav izražanje časti Bogu. Kot pravi psalm, ki ga judovska tradicija naziva “veliki halel”: “Gospod je Bog, on nas razsvetljuje; povežite se v praznični sprevod z vejicami, vse do rogov oltarja.” (Ps 118, 27)
Toda osrednji evangelijski odlomek cvetne nedelje pokaže radikalno drugačno sliko v primerjavi s procesijo z zelenjem. Tam so mu množice vzklikale. Tokrat rjovejo proti njemu. Kot bi rekel zgodovinar dr. Aleš Maver: festival človeške povprečnosti. Isto občinstvo, ki je slavilo svojega “kralja”, ga zdaj ne prenese več. Strahovito jih je razočaral “čudodelnik iz Nazareta”. Iz lastnih izkušenj vemo, kako lahko se lahko do iste osebe razvijeta dve kontrastni čustvi. Nekdo, ki je delal čudeže in bi lahko samo mignil, pa bi bili Rimljani premagani, je sedaj stal povsem nemočen pred Pilatom. Proti njemu rjovejo veliki duhovniki, pismouki, farizeji, saduceji, herodovci, Barabovi pristaši, zeloti, sikariji, tudi Rimljani in vso judovsko ljudstvo. Nenačelna koalicija, ki se strinja v eni sami točki: Jezus naj umre.
Toda ta smrt je njegovo povzdignjenje. Križ, orodje smrti, prekletstva in grozote, je s tem povzdignjen, postal je drevo življenja. Jezus je povzdignjen, simbol kače, ki je nekoč zapeljevala prva človeka, je bil že pri Mojzesu dvignjen na drog kot nekaj, kar daje življenje. Kdor želi živeti, naj se ozre na Jezusa, ki visi na križu. Umrl je zate, draga bralka, dragi bralec. Nase je vzel vse grehe sveta, od začetka do konca.
G. B.
