Iz svetega evangelija po Luku (Lk 15,1-3.11-32)
Tisti čas so se Jezusu približevali vsi cestninarji in grešniki, da bi ga poslušali. Farizeji in pismouki pa so godrnjali in govorili: »Ta sprejema grešnike in jé z njimi.« Tedaj jim je povedal tole priliko: »Neki človek je imel dva sina. Mlajši med njima je rekel očetu: ›Oče, daj mi delež premoženja, ki mi pripada!‹ In razdelil jima je imetje.
Čez nekaj dni je mlajši sin spravil vse stvari skupaj in odpotoval v daljno deželo. Tam je z razuzdanim življenjem pognal svoje premoženje. Ko je vse zapravil, je v tisti deželi nastala huda lakota in začel je trpeti pomanjkanje. Šel je in se pridružil nekemu meščanu tiste dežele, ki ga je poslal na svoje posestvo past svinje. Želel se je nasititi z rožiči, ki so jih jedle svinje, pa mu jih nihče ni dal. Šel je vase in dejal: ›Koliko najemnikov mojega očeta ima kruha v obilju, jaz pa tukaj umiram od lakote. Vstal bom in šel k očetu in mu rekel: Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin. Vzemi me za enega od svojih najemnikov.‹
In vstal je ter šel k očetu. Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal in se ga usmilil; pritekel je, ga objel in poljubil. Sin mu je rekel: ›Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.‹ Oče pa je naróčil svojim služabnikom: ›Brž prinesite najboljše oblačilo in ga oblecite! Dajte mu prstan na roko in sandale na noge! Pripeljite pitano tele in ga zakôljite ter jejmo in se veselímo! Ta moj sin je bil namreč mrtev in je ožível; bil je izgubljen in je najden.‹ In začeli so se veseliti.
Njegov starejši sin pa je bil na polju. Ko se je domov grede približal hiši, je zaslišal godbo in ples. Poklical je enega izmed služabnikov in ga vprašal: ›Kaj pa to pomeni?‹ Ta mu je rekel: ›Tvoj brat je prišel in oče je zaklal pitano tele, ker se mu je zdrav vrnil.‹ Razjézil se je in ni hôtel vstopiti. Njegov oče je prišel ven in mu prigovarjal. On pa je očetu odgovóril: ›Glej, toliko let ti služim in nikoli nisem prestopil tvojega ukaza, pa mi še nikoli nisi dal kozliča, da bi se poveselil s svojimi prijatelji. Ko pa je prišel ta tvoj sin, ki je z vlačugami potratil tvoje premoženje, si mu zaklal pitano tele.‹ On pa je rekel: ›Otrok, ti si vedno pri meni in vse, kar je moje, je tvoje. Vzradostiti in poveseliti pa se je bilo treba, ker je bil ta, tvoj brat, mrtev in je ožível, ker je bil izgubljen in je najden.‹«
Prilika o izgubljenem sinu je zagotovo zelo primerna za četrto postno nedeljo, ki je tudi nedelja veselja. Lahko bi jo imenovali tudi prilika o izgubljenih sinovih (tudi starejši od njiju je na svoj način izgubljen) ali prilika o usmiljenem očetu. Jezus jo je namenil farizejem in pismoukom, ki so se pritoževali nad Jezusovim druženjem z javnimi grešniki ter sodelavci rimskega okupatorja, ki so zanj pobirali davke (in jih tradicionalno imenujemo “cestninarji”). In tudi v sami priliki je kar nekaj takšnih stvari, ki so poslušalce verjetno povsem šokirale. A najprej jim je povedal dve kratki priliki, namreč o izgubljeni ovci ter izgubljeni drahmi (tu sta izpuščeni). Šele nato je prešel na najdaljšo od vseh prilik.
Odnos mlajšega sina do očeta je bil povsem ponižujoč. Navadno so premoženje razdelili šele po očetovi smrti, prvorojencu pa je pripadal dvojni delež. Mlajši sin v tem primeru ni prvorojenec. Oče je razdelil premoženje predčasno. Ni znano, v kakšnem razmerju. In ostal – brez vsega. Evangelist celo za “imetje” uporabi grško besedo “bios”, eno od besed za “življenje”, za “premoženje” pa besedo “ousia”.
Medtem ko je sin “spokal” od doma v prepričanju, da bo drugje živel bolj polno življenje. Kar pa se ni uresničilo. Čakala ga je lakota, pomanjkanje. Celo do takšne mere, da se zgodi še nekaj nepojmljivega za pravovernega Juda. Šel je za – svinjskega pastirja. Kar sicer tudi v Palestini ni bilo tako neobičajno, saj je znan dogodek, ko Jezus pošlje hudega duha iz človeka v čredo svinj na področju Deseteromestja, kjer je živelo ogromno poganov. In pri vsem tem se mlajši sin ob vsem ponižanju ni smel dotakniti niti hrane, ki so jo dajali svinjam. Ne glede na “službo”, ki jo je imel, je še naprej trpel lakoto. Bil je vreden manj kot svinje, ki jih je pasel. In to je tisti trenutek, ko se spusti na svoje lastno dno, dno svoje eksistence. Kar evangelist naznani z besedami, da je “šel vase”. Do tedaj je namreč živel plehko, površno življenje. Dokler je imel dobrine (ousia) pri sebi, ni bil zaskrbljen. Ko je vsega zmanjkalo, je iskal rešitev. In ker je ni bilo, mu je ostalo samo še to, da se osramočen vrne k očetu, morda ga sprejme kot najemnika.
Očetov sprejem je veliko boljši kot bi si mlajši sin sploh upal predstavljati. Že od daleč ga zagleda. Ni bilo v navadi, da je hišni gospodar tekel ven in pozdravljal prišleka. Daleč od tega! Tu pa se zgodi, da oče izgubljenega sina objame. Ne glede na to, da je v izjemno slabem stanju, neumit, neobrit, zaudarjajoč. Od tega, kar je sin razmišljal, izgovori samo prvi del. Tistega o “najemnikih” ne izgovori več. Nenadoma mu je vrnjeno prvotno dostojanstvo: dobi prstan, obleko in čevlje. Sklicana je cela veselica. Oče da zaklati celo pitano tele, da bi se poveselil ob povratku svojega sina, ki mu je odpuščeno celo to, da je lasten delež premoženja zapravil. In tu pridemo do paradoksa: najprej se zdi, da oče da vse od sebe, nima ničesar več. Izkaže pa se, da ima vse. Nikoli mu ne zmanjka.
Potem je tu še starejši sin, tisti, ki je vedno doma, ki vedno izpolnjuje postavo, vendar je ravno tako izgubljen. A na drugačen način. Ne razume očetove dobrote, njegova logika je strogo materialistična, sešteva in odšteva. In nenadoma celo svojega mlajšega brata ne smatra več za brata. Celo ponižujoče ga označi “ta tvoj sin”. In spet je oče tisti, ki postane zagovornik. Mlajši sin je vendarle tudi brat. In ne samo to: vse, kar je očetovo, pripada sinovoma. Neomejeno. In morda se starejši sin tega niti ni zavedal. In je preslabo poznal svojega očeta in njegovo dobroto, da bi lahko sploh upal prositi za tistega kozliča. Morda je imel lažno podobo svojega očeta kot skopega in trdega gospodarja (tudi v neki drugi priliki Jezus govori o tem, kako pomembno je imeti podobo Boga, kot je v resnici) in je vse stavil samo na izpolnjevanje pravil. Kar je lahko huda samoprevara, ki vodi v t. i. samoodrešenje. Na tem temelji tudi new-age duhovnost. Če namreč v odnosu do Boga vse stavimo na golo izpolnjevanje pravil, se lahko začnemo sklicevati na svojo lastno pravičnost. Tako kot se je nanjo skliceval farizej, ki je bil v templju skupaj s cestninarjem.
Kako se je zgodba nadaljevala, ne vemo. Verjetno je starejši sin pojasnilo sprejel in se spreobrnil. Ali pa je zgodba povsem odprta in namenjena temu, da se predstavniki farizejske bratovščine postavijo v vlogo starejšega brata. In vsi mi se lahko najdemo v vlogi obeh izgubljenih sinov. Ker je vsak na svoj način izgubljen.
