Iz svetega evangelija po Luku (Lk 1,39-45): Tiste dni je Marija vstala in se v naglici odpravila v gore, v mesto na Judovem. Stopila je v Zaharijevo hišo in pozdravila Elizabeto. Ko je Elizabeta zaslišala Marijin pozdrav, se je dete veselo zganílo v njenem telesu. Elizabeta je polna Svetega Duha na ves glas vzkliknila in rekla: »Blagoslovljena ti med ženami, in blagoslovljen sad tvojega telesa! Od kod meni to, da pride k meni mati mojega Gospoda? Glej, ko je prišel glas tvojega pozdrava do mojih ušes, se je dete v mojem telesu od veselja zganílo. Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod!«
Zadnja nedelja pred božičem je vedno nekaj posebnega. Ne samo, ker vse štiri prižgane sveče nakazujejo, da je čas obljube dopolnjen, ampak tudi ker nas Božja beseda vabi k premišljevanju. Čas božične devetdnevnice je vedno nekaj posebnega, s svojo liturgijo nas vami, naj v notranji zbranosti pripravljamo pot Gospodu. Jaslice so sicer tisti viden in otipljiv element, a da ne ostane vse samo pri zunanjem, je čas priprave na božič posebej posvečen čas.
Na četrto adventno nedeljo v letu A premišljujemo, kako se je na novico o Marijini nosečnosti odzval sv. Jožef. V letu B premišljujemo o dogodku, ko je angel oznanil Mariji, da bo postala Jezusova mati. V letu C, to je letos, pa razmišljamo o tem, kako je Marija obiskala Elizabeto.
Marija je o Elizabeti slišala prav od angela (ne vemo, če je res imel “angelski” izgled). Kakorkoli že, vedela je, da je to sporočilo od samega Boga. Če je omenil Elizabeto, ki je po letih izgubila vsako upanje, da bi kdaj imela otroke – to je bilo zanjo in za Zaharija vir bolečin – , je bilo to tudi povabilo Mariji, naj odide na pot. Na pot, ki jo bo morala še enkrat prehoditi nekaj mesecev kasneje, takrat še dlje od Jeruzalema. Neprijazna pot vodi čez Samarijo, iz Galileje v Judejo, v kraj Ain Karem, kjer naj bi bivala Elizabeta in Zaharijo, moža, ki je bil v času Elizabetine molčečnosti obsojen na molk. Marija odide na pot “v naglici”. Ne obotavlja se. Celo to, kar ji oznani angel, da bo spočela od Svetega Duha in da je od tistega trenutka dalje nosečnica, je ni zadrževalo. Pomoč sočloveku je na prvem mestu. Ne glede na tveganja.
In to tveganje je lepo. Ob srečanju se zgodi nekaj, kar preseneti obe ženi. Če je Marija morda s kakšnim običajnim pozdravom naznanila svoj prihod, Elizabeta v trenutku po Svetem Duhu spozna, kdo je vstopil v njeno hišo. Sam Odrešenik, ki ga njegova mati nosi pod srcem! Nenavadno. Sama od sebe ni mogla tega vedeti. Toda dete v njenem telesu, še nerojeni Janez, ki bo kasneje naznanil prihod Mesije iz anonimnosti v javnost, je napolnjen s Svetim Duhom, kot je angel napovedal Zahariji. Slednji verjetno ni okleval, da bi vsaj s tablico pokazal Elizabeti, kakšno prerokbo je dobil glede njunega otroka. In tudi besede, ki jih je Elizabeta izrekla Mariji, so izzvale veliko veselje. Blagor ji, ki je verovala. In blagor vsem, ki verujejo in sprejmejo Božje sporočilo. In prav temu dogodku je sledila Marijina hvalnica, ki se je zapisala za vse rodove: “Moja duša poveličuje Gospoda …” Ali ni ta psalm ki predstavlja jedro vsakih večernic (torej molitvenega bogoslužja Cerkve na večer), pravzaprav najlepša zahvala in izraz slave Bogu, da se je usmilil grešnega človeštva?
In to nas vodi do glavnega sporočila praznika, ki prihaja: Bog je postal neskončno majhen, da bi se nam približal in nam dal rešitev. Odprimo tudi mi vrata Jezusu in Mariji. Prosimo Brezmadežno, naj nam pokaže Jezusa, blagoslovljeni sad svojega telesa.
C. R.
