Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 17,1-11)
Tisti čas je Jezus povzdignil oči proti nebu in dejal: »Oče, prišla je ura. Poveličaj svojega Sina, da Sin poveliča tebe, kajti dal si mu oblast nad vsakim človekom, da bi dal večno življenje vsem, ki si mu jih dal. Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa. Jaz sem te poveličal na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga dal, da ga opravim. In zdaj me ti, Oče, poveličaj pri sebi z veličastvom, ki sem ga imel pri tebi, preden je bil svet. Razodél sem tvoje ime ljudem, ki si mi jih dal od sveta. Tvoji so bili, pa si jih dal meni in so se držali tvoje besede. Zdaj vedo, da je vse, kar si mi dal, od tebe; kajti besede, ki si mi jih dal, sem dal njim. Oni so jih sprejeli in resnično spoznali, da sem izšel od tebe, in verovali, da si me ti poslal. Jaz prosim zanje. Ne prosim za svet, temveč za tiste, ki si mi jih dal, ker so tvoji; in vse moje je tvoje, in kar je tvoje, je moje in poveličan sem v njih. Nisem več na svetu; oni so na svetu, jaz pa odhajam k tebi. Sveti Oče, ohrani jih v svojem imenu, ki si mi ga dal, da bodo eno kakor midva.«
Še zadnja nedelja pred binkoštmi prinaša najlepši odlomek Jezusovega govora na veliki četrtek, preden odide v trpljenje. Takrat je tudi napovedal prihod Svetega Duha. Večinoma se je z govorom obračal na učence. Sedaj se obrača na svojega Očeta z velikoduhovniško molitvijo, ki je vsebinsko zelo bogata in razodeva Jezusov odnos z Očetom, pa tudi Jezusovo vlogo. Je učlovečeni Bog, nevidni Bog je tako dobil vidni obraz. Sklonil se je k človeku.
Jezus izreka to molitev prav pred trpljenjem. Govori o poveličanju. In tudi o “dokončanju dela”. Z odrešilnim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem je stvarjensko delo dopolnjeno, vendar pa Sveti Duh, ki ga Jezus pošlje, prenavlja obličje zemlje. Gre za obdobje med “že” in “še ne”. Jezus sedaj ne prosi za svet, pač pa za tiste, ki so njegovo besedo sprejeli. Po njih se bo namreč zgodil binkoštni dogodek, ki bo razširil oznanilo na ves svet. V trenutku Jezusovega trpljenja se učenci pohujšajo in zbežijo, a Gospod jih znova zbere in pozdravi z blagoslovom miru.
Tu se lahko vprašamo, ali se lahko prištevamo med te, za katere Jezus moli. Odgovor je pozitiven. Biti Jezusov učenec pomeni prav udeleženost pri tem, kar je Jezusovega, čeprav nas zunanji svet zaradi tega preganja. Biti učenec je nekaj več kot “biti vernik”. Pomeni nekaj trajnega, kakovostnega, privilegiranega. Vsak ima možnost, da postane Jezusov učenec. Morda nikoli nismo imeli možnosti, da bi sploh vedeli, kaj pomeni drža učenca. Navajeni smo bili na držo vernika, ki zgolj izpolnjuje naložene dolžnosti. Jezus svoje učence imenuje prijatelje (prim. Jn 15,14). Postati prijatelj Boga pomeni veliko več od suženjskega odnosa, ki ga vidimo denimo v priliki o izgubljenem sinu in sicer pri starejšem od dveh sinov.
Povabljeni smo torej, da času binkoštne devetdnevnice premišljujemo o tem, kako nas Sveti Duh naredi za prijatelje Boga in posvečuje naš odnos z Jezusom ter mu daje novo kakovost ter vsebino.
C. R.
