Iz svetega evangelija po Janezu (Jn 10,1-10):
Tisti čas je rekel Jezus: »Resnično, resnično, povem vam: Kdor ne vstopi v ovčjo stajo skozi vrata, ampak se splazi vanjo drugod, je tat in ropar. Kdor pa pride skozi vrata, je pastir ovac. Njemu vratar odpre in ovce poslušajo njegov glas in svoje ovce kliče po imenu in jih vodi iz staje. Ko vse svoje spusti ven, hodi pred njimi in ovce gredo za njim, ker poznajo njegov glas. Za tujcem pa ne bodo šle, ampak bodo bežale pred njim, ker ne poznajo glasu tujcev.«
Jezus jim je povedal to priliko, pa niso razumeli, kaj jim je govóril. Jezus je znova spregovóril: »Resnično, resnično, povem vam: Jaz sem vrata za ovce. Vsi, ki so prišli pred menoj, so tatovi in roparji, toda ovce jih niso poslušale. Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in hodil bo ven in bo našel pašo. Tat prihaja samo zato, da krade, kólje in uničuje. Jaz sem prišel, da bi imeli življenje in da bi ga imeli v obilju.«
Zanimiv odlomek za nedeljo dobrega pastirja. Tokrat govori o “vratih”. Jezus je tisti, skozi katerega se vstopa v božje kraljestvo. Predstavlja tisto osrednjo točko, preko katerega se presoja, kdo je res “pravi voditelj”. V tem pastoralnem letu se tako izpostavlja odlomek, v katerem Jezus opominja, kaj pomeni biti dobri pastir. Njegov glas ovce poznajo. Ga prepoznamo tudi mi? Razlikujemo med glasom pastirja in glasom tujca? Ali nam je preprosto “vseeno”?
Predvsem pa je zanimivo, ko Jezus pravi, da dobri pastir svoje ovce kliče po imenu. Ne gre za neko “maso”, v kateri se izgubimo. Vsak ima svoje ime. Torej svoje dostojanstvo. Ko slišimo svoje ime, se odzovemo. In to je bistveno za nekoga, ki želi opravljati voditeljsko službo. V kolikor tiste, ki jih vodi, ne obravnava v skladu z dostojanstvom, ki jim pritiče, ne more posnemati zgled dobrega pastirja.
Kdo so tatovi in roparji, o katerih govori Jezus? Gre za tiste, ki izrabljajo zaupanje, ne uporabljajo vrat. In Jezus je tisti, ki se istoveti z vrati. Preko Jezusa najdemo dobro pašo in najdemo tudi pot domov. Razlika med tatom in Jezusom je tudi v tem, da tat samo izkorišča ovce, Jezus pa jim daje življenje.
Povabljeni smo torej, da povabimo Svetega Duha v svoje življenje, da bomo razlikovali med tatom in pastirjem. Ne prepustimo se nagonskemu sledenju! Če bi to storili, bi sledili duhu tega sveta. Slediti Jezusu je nekaj več. Jezus je pot v nebeško kraljestvo. Vse ostalo je zgolj stranpot. Zato se odpovejmo malikom, vsem samoodrešenjskim tehnikam.
C. R.
