Iz svetega evangelija po Mateju (Mt 17,1-9)
Tisti čas je Jezus vzel s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih pêljal na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spreménil. Njegov obraz je zasijal kakor sonce in njegova oblačila so postala bela kakor luč. In glej, prikazala sta se jim Mojzes in Elija, ki sta govorila z njim. Peter pa se je oglasil in rekel Jezusu: »Dobro je, da smo tukaj, Gospod! Če hočeš, postavim tu tri šotore; tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega.« Ko je še govóril, jih je obsenčil svêtel oblak, in glej, glas iz oblaka je rekel: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje; njega poslušajte!« Ko so učenci to zaslišali, so padli na obraz in se zelo prestrašili.
In Jezus je pristopil, se jih dotaknil in rekel: »Vstanite in ne bojte se!« Ko pa so povzdignili oči, niso videli nikogar razen Jezusa samega. In medtem ko so šli z gore, jim je Jezus zapovedal: »Nikomur ne povejte, kar ste videli, dokler Sin človekov ne bo vstal od mrtvih!«
Jezusovo spremenjenje na gori vsako leto obeležujemo s posebnim praznikom 6. avgusta, torej nekje sredi sezone gorništva. Vendar se na ta dogodek spomnimo tudi v postnem času. Je eden najbolj nenavadnih dogodkov Jezusovega javnega delovanja. In eden od treh, kjer ima Jezus samo tri od apostolov za neposredne priče: Petra, Jakoba in Janeza. Torej prvaka med apostoli ter še dva “sinova groma”. Vsi trije so bili neposredne priče Jezusu kot tistemu, ki je poveličan. Torej Jezus v nadnaravni podobi. Njegova čistost – belina jemlje nase temo, greh sveta. Zato bo po tem spremenjenju Jezus spet takšen kot prej – normalno človeški. Malo kasneje pa že razbičan, zapljuvan, kronan s trnjem, križan in preboden. Kdo bi razumel to neverjetno nasprotje?
Ob tem spremenjenju sta se Jezusu pridružila tudi dva glasnika Stare zaveze: Mojzes in Elija. Predstavnika postave in prerokov. Torej tega, kar Jezus sedaj dopolnjuje. Peter je prevzet nad tem, kar vidi. Zajame ga občutek blaženega miru. Najraje se nikoli več ne bi vrnil z gore, v kruto vsakdanjost. Zanj je ta dogodek predokus nebes. Zato je nekoliko zmedeno predlagal “tri šotore”, ki pa lahko simbolizirajo bivanje Svete Trojice v nas samih.
A tisti vrhunec se zgodi, ko spregovori sam Oče. To se zgodi zelo redko – a zgodilo se je denimo pri Jezusovem krstu v Jordanu. Tudi takrat z zelo podobnimi besedami, ko se Jezus postavi v isto vrsto z grešniki in je solidaren z njimi. Ko se razodene Bog, je strah odziv na to. Gre vendarle za nadnaravno stvarnost. Ta dogodek bi moral trojico apostolov pripraviti na to, kar bo prišlo: trpljenje, smrt, vstajenje. Ves čas so imeli Jezusa poleg sebe, pa niso vedeli, da imajo opravka z nekom, ki ga je poslal Oče. Torej samega Boga. Sedaj so pretreseni ob tem spoznanju. To bi moralo obrniti njihovo miselnost. Vendar je ne. Šele binkoštni dogodek jih bo prenovil.
Jezus jim je zapovedal, naj o tem dogodku ne govorijo, dokler ne bo sam vstal od mrtvih. Niso ga razumeli. A šele po vstajenju bi to, kar so doživeli, v polnosti razumeli. Spremenjenje na gori namreč nakazuje na to, kako pomembno je prisluhniti postavi in prerokom, če hočemo razumeti Jezusa. V Stari zavezi je Bog tisti, ki hodi s svojim ljudstvom, ga spremlja. Vendar ga niti Mojzes ne more videti v obraz, pač pa le v hrbet. Jezus je sedaj vidna podoba Boga, ki ga ni nikoli nihče videl. On je Križani in tudi Vstali. Po Njegovih ranah smo ozdravljeni. Če bi bil zgolj navaden človek, bi bila njegova smrt zaman. Tako pa se je v imenu vsega človeštva potopil v temine smrti. In vstal. Raj je odprt sedaj za vse. Njegovo usmiljenje odpira raj grešnikom. Začenši z desnim razbojnikom. Vstopimo v to kraljestvo.
G. B.
