Iz svetega evangelija po Luku (Lk 21,25-28.34-36): Tisti čas je Jezus rekel svojim učencem: »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah. Na zemlji bo stiska med narodi v zmedi zaradi bučanja morja in valov. Ljudje bodo ginili od strahu in pričakovanja tega, kar bo prišlo nad ves svet, kajti nebeške sile se bodo majale. In tedaj bodo videli Sina človekovega priti na oblaku z močjo in veliko slavo. Ko se bo to začelo dogajati, se vzravnajte in dvignite glave, kajti vaše odrešenje se približuje.« »Varujte se, da vam sŕca ne bodo obtežena z razuzdanostjo, pijanostjo in življenjskimi skrbmi in da vas tisti dan ne ujame iznenada kakor zanka. Prišèl bo namreč nad obličje vse zemlje. Zato čujte in vsak čas molíte, da bi zmogli ubežati vsemu temu, kar se bo zgodilo, in stopiti pred Sina človekovega.«
Vstopili smo v liturgično leto C, kar pomeni, da bomo v tem letu brali in poslušali predvsem Lukov evangelij. Prehod iz enega v drugo liturgično leto je navadno komaj opazen, ker se tematika – nauk o poslednjih rečeh – nadaljuje v adventni čas. Naša pozornost je usmerjena k misli na drugi Jezusov prihod, tokrat z veliko močjo in slavo. Adventni čas namreč pred človeka prinaša izziv in vprašanja: koliko sem pripravljen, ali je Jezus res v središču mojega življenja, kako gledam na znamenja časa, ali sem morda labilen glede raznih prerokb, ki razglašajo skorajšnji konec sveta, ali sem morda v pričakovanju velikih katastrof. Pa tudi, kako gledam na sočloveka, ali sem ravnodušen do stisk – ker je današnja nedelja ravno tudi nedelja Karitas in ravno zadnjo sredo v cerkvenem letu imamo vedno tudi dobrodelni koncert Klic dobrote.
Odlomek, ki je pred nami, je sestavljen dejansko iz dveh delov. Vendar moramo biti pozorni na govorico, ki morda deluje strašljivo. Jezus je dejansko v času svojega javnega delovanja izrekel marsikaj glede prihodnosti: o razdejanju templja, o teptanju Jeruzalema in podobno. In res so leta 70, torej 40 let kasneje, Rimljani v resnici razdejali tempelj in ves Jeruzalem, ki so ga nato dolga stoletja teptali pogani. Prihajali so Arabci, prihajali so Turki, na mestu templja so sezidali mošejo. Marsikaj se je torej že uresničilo. Kaj pa bučanje morja in valov? Prav na Štefanovo letos bo minilo dvajset let od grozljive katastrofe, ki je nastala v Indijskem oceanu, ko je potres z magnitudo 9 sprožil uničujoče cunamije. Slednji so terjali približno četrt milijona smrtnih žrtev. Kar je nepredstavljivo veliko. Težko je reči, ali tudi to sodi med uresničene Jezusove prerokbe. A očitno bo tik pred Jezusovim ponovnim prihodom prišlo do takšnih znamenj, ki bodo vzbujala velik strah. Na nek način se bo že premagani hudič še vedno upiral dokončnemu zlomu in bo skušal narediti čim več škode. To vidimo tudi po zadnjih grožnjah z jedrskim orožjem. Toda Jezus pove, naj se ne bojimo, pač pa naj bodo naše glave dvignjene, ker se naše odrešenje približuje. Sporočilo je torej pozitivno. Gre torej za tisti dokončni krst tega sveta. Ta svet mora biti “potopljen”, da bi ponovno prenovljen vstal.
Drugi del odlomka nas usmerja k pripravljenosti in čuječnosti. Jezus o tem velikokrat govori, tudi v prilikah, o tem, kako je potrebno biti pripravljen, kajti ob uri, ko ne mislimo, pride Sin človekov. Zanimivo, da se ton drugega dela sporočila nekoliko razlikuje od prvega. Če pri prvem lahko razberemo, da bodo znamenja, ki bodo napovedovala konec tega sveta, v drugem izvemo, da nas ta dan lahko ujame nepripravljenega, ko niti ne bomo pričakovali, da se bo to zgodilo. Bo pa prišlo nad ves svet. In Jezus tudi pove, da z zvestobo njemu samemu lahko ubežimo vsem tem “stranskim učinkom” velikega “krsta” sveta. Sami se namreč ne moremo rešiti. Prisegati na lastne moči pomeni nič manj kot samomor. Naša rešitev je samo v Jezusu. In sedaj je tisti čas milosti, ko potujemo proti točki omega. Izkoristimo ta čas tako, da krepimo svojo zvestobo in rastemo v svetosti.
G. B.
