Marijino vnebovzetje velja za največji Marijin praznik in za slovenske katoličane predstavlja priložnost, da na ta dan, ki je tudi dela prost, obiščejo katero od Marijinih romarskih cerkva, ki jih je v Sloveniji kar precej.
Praznik Marijinega vnebovzetja, ki je po cerkvenih določbah slovesni in zapovedani praznik, ljudsko pa ga imenujemo »veliki šmaren«, praznujemo 15. avgusta, torej tako rekoč sredi poletja. Zakaj ravno takrat? Razlog je izročilo, saj so na ta dan praznovali ta praznik v Jeruzalemu že v petem stoletju, in sicer kot »Marijino zaspanje«. V Rimu so sprejeli to praznovanje v 8. stoletju kot praznik Marijinega vnebovzetja. Pisna vira, ki poročata o Marijinem vnebovzetju ali zaspanju (lat. dormitio), sta t. i. apokrifna evangelija Zaspanje svete Božje Matere in Prehod blažene Device Marije. K tema spadajo še številni spisi in druga dela pomembnih teologov iz prvih stoletij krščanstva, npr. sv. Janeza Damaščana, sv. Efrema Sirskega, sv. Epifanija in Timoteja Jeruzalemskega. Prve omembe tega praznika segajo že v četrto stoletje, verska resnica o Marijinem vnebovzetju pa je bila razglašena šele leta 1950, ko je papež Pij XII. z apostolsko konstitucijo to staro verovanje povzdignil na raven verske resnice. S tem je samo potrdil verovanje božjega ljudstva od davnih časov. Pogled vzhodnih kristjanov na Marijino vnebovzetje se sicer nekoliko razlikuje od našega (poudarjajo Marijino telesno smrt in nato vnebovzetje, torej »zaspanje«), vendar pa oboji praznujemo ta praznik 15. avgusta (le da nekatere pravoslavne Cerkve zaradi julijanskega koledarja ta praznik realno praznujejo kasneje kot zahodne Cerkve).
Številne cerkve, posvečene Mariji
V Sloveniji obstaja skoraj 2.400 cerkva, v veliki večini gre za katoliške verske objekte, večinoma so to tudi podružnične cerkve. Več kot tristo med njimi jih je posvečenih Mariji, kar je največ med svetniki (sledi ji sv. Nikolaj oziroma sv. Miklavž, kateremu je po podatkih Wikipedie posvečenih 117 cerkva, med njimi so tri stolne cerkve). Ob tem je treba poudariti, da so naslovi posvečenosti Mariji precej različni (Marijino ime, Marijino rojstvo, Karmelska Mati Božja, Lurška Mati Božja, Žalostna Mati Božja …), ne glede na to pa je vsaka tretja Marijina cerkev dejansko posvečena Marijinemu vnebovzetju. Med njimi je tudi koprska stolnica. Ob tem prazniku številni Slovenci romajo v Marijina svetišča in to celo mnogi, ki sicer ne hodijo redno vsako nedeljo k maši – če niso takrat ravno na dopustu v tujini. Najbolje so obiskana škofijska romarska središča: Brezje (nadškofija Ljubljana, hkrati je to slovensko narodno svetišče), Ptujska gora (nadškofija Maribor), Sveta gora (škofija Koper), Petrovče (škofija Celje), Turnišče (škofija Murska Sobota) in Zaplaz (škofija Novo mesto). Zato ne preseneča, da škofje na ta dan mašujejo prav v teh romarskih cerkvah. Ob tem pa je še veliko drugih Marijinih romarskih cerkva po Sloveniji, na primer v krajih Strunjan (tam se slovesno obhaja predvečer praznika), Log pri Vipavi, obe Novi Štifti (pri Gornjem Gradu in pri Ribnici), Nazarje, Olimje, Svete gore nad Sotlo, Zasavska Sveta gora, Kurešček, Žeželj, Svétina nad Štorami, Šmarje pri Jelšah itd. Ob tem ne gre pozabiti na priljubljene romarske točke tudi v naši neposredni soseščini (Barbana, Vejna, Stara gora, Trsat, Marija Bistrica itd.).
Kakšen pomen imajo romanja?
Romanja imajo globlji verski pomen zato, ker verujoče spominjajo, da je naše celotno zemeljsko življenje pravzaprav romanje, katerega cilj je večno življenje v nebesih. Marijino vnebovzetje pomeni poklon ženi, saj je Bog Marijo, ženo in mater, poveličal v nebesih. Katoliška Cerkev s praznovanjem tega praznika poudarja dostojanstvo in poklicanost vsake žene. Marijino vnebovzetje je tudi praznik upanja, saj nam govori, da je ena izmed nas ljudi, Marija, dosegla polnost življenja, ki ga kristjani vidimo v večnosti. Marijino poveličanje je svojevrsten poklon krščanstva ženi, saj je Bog prav Marijo, mater in ženo, prvo na najodličnejši način poveličal v nebesih. S praznovanjem želi katoliška Cerkev poudariti tudi dostojanstvo in visoko poklicanost vsake žene. Praznovanje nas tudi spominja, da sta v našem življenju pomembni tako materialna kot duhovna komponenta, tako večno kot zemeljsko, in da se oboje prepleta. Delo za duhovno ne pomeni zanemarjanje materialnega. Po krščanski tradiciji velja prav nasprotno: ko se trudimo za zemeljski napredek, si s tem že pripravljamo večno bivanje. Zato ta praznik v nas poglablja to upanje, saj pred nas postavlja primer nekoga, ki mu je to odlično uspelo: Jezusovo mater Marijo. Predstavlja nekakšno nadgradnjo praznovanja velike noči, branje Božje besede na ta dan – iz knjige Razodetja o zmaju, ki se bojuje proti ženi – pa nas spomni, da smo v tem času do končne sodbe podvrženi borbi med dobrim in zlim, vendar je Bog zmagovalec. Svojega Sina je poslal na svet v odrešenje prav po Mariji, zato je to tudi njena zmaga.
Za Slovenijo je praznik Marijinega vnebovzetja še posebej pomemben, ker na ta dan obnovimo posvetitev slovenskega naroda Mariji, kar je Cerkev na Slovenskem prvič storila že na ta praznik takoj po osamosvojitvi v znamenje hvaležnosti za Božje in Marijino varstvo. To lahko storimo s posebno posvetilno molitvijo ali pa s preprosto molitvijo »O Gospa moja«. Za Slovenke in Slovence je tako praznik Marijinega vnebovzetja priložnost za praznovanje hvaležnosti, ta praznik pa je hkrati tudi spodbuda, da sami izrečemo Bogu svoj DA. Vsak od nas ga lahko prosi, naj se razodene v njegovem življenju. In takšen praznik je več kot imenitna priložnost za to.
C. R.
