Papež Frančišek je bil, mislim, da lahko zapišem, v očeh vseh nas poosebljena dobrota. Iz izraza, govora in gest so se izrisovali samonadzor, mirnost, spokojnost, potrpežljivost. Ob srečanjih z ljudmi se je temu pridružila še neposrednost, odprtost, empatija, sočutje, ljubezen, usmiljenje do ljudi, posameznika ne glede na to, s kom se je rokoval, koga je pobožal in poljubil!
Bil je velik nasprotnik vojne, podpiral je versko svobodo, bil za svobodo izražanja in spoštovanje nasprotnih stališč! Spremenil je podobo papeža iz oddaljene nedosegljive avtoritete v podobo človeka, kot smo mi vsi! Bil je tudi oster in kritičen do neenakosti in malikovanja denarja. Ob svoji odprtosti je, kot je dejal upokojeni ljubljanski nadškof ddr. Anton Stres, sejal seme, katerega sadovi se bodo pokazali šele čez čas! K temu je nadškof še dodal, da je v Cerkvi premalo ljubezni, in nadaljeval: »Cerkev ima to ‘nehvaležno’ nalogo, da oznanja ideale, spričo katerih je sama vedno v moralnem deficitu. Eni v tem vidijo dokaz, da si svojih norm ni izmislila in postavila sama, ker bi si jih sicer po bolj človeški meri, drugi pa imajo izgovor, da ji obrnejo hrbet. Ker je sedanja kultura v svoji skrajni emancipaciji (tudi od narave in naravnega zakona) individualistična, relativistična in subjektivistična, postaja še bolj nezdružljiva z Jezusom, ki zase trdi, da je pot, resnica in življenje. Veliko bliže sta ji libertarizem in anarhizem ne glede na to, da vodita v boj vseh proti vsem. Ko namreč postane iskanje lastnega interesa vrhovno pravilo, drugače ne more biti.«
Papež Frančišek si kot človek o nekaterih stvareh, kot je rekel, ni upal soditi! Da ne bo nesporazuma, splavu je odločno nasprotoval. Naši mediji, politično obremenjeni, so v njegovih izjavah poudarjali le eno stran in s tem − ne prvič − manipulirali! Papež Frančišek je trdno stal za vrednotami, ki jih poudarja Cerkev, in te vrednote tudi živel! Spomnimo se kje v Vatikanu je prebival, njegovih izjav o nošenju aktovke, kritike o dobrih avtomobilih, s katerimi se vozijo nekateri duhovniki itd.
Kardinali bodo morda iskali podobnega človeka. Mogoče je, da bi podobno ljudomil, ljudem odprt papež Cerkvi, duhovnikom, dal nov zagon za delo. Če temu pridružimo še trdnost Cerkve, ki je preživela že več kot 2000, tudi ljudem verovanje in zaupanje v njene vrednote, ki jih oznanja v današnjem popolnoma zmedenem času. To bi bila primerna protiutež kulturnemu boju proti krščanstvu. Danes je očitno, da upadanje vrednot povzroča vse več individualizma in odtujenosti človeka od človeka!
In kaj lahko pričakujemo od našega predsednika vlade? Začel je s sovraštvom, predhodnike imenoval fašiste, drugače misleč za temne sile! Stalno obljublja, realizacije ni in je niti ne bo kljub sprejetim zakonom! Ob papeževi smrti je napovedal tridnevno žalovanje, a se je to skrajšalo le na en dan! Sam ne pričakujem nič več kot odtujenost od ljudi, od realnosti! To sta s njegovo partnerko pokazala tudi ob smrti papeža Frančiška. S pomočjo sodelavke sta v trenutku, ki naj bi bil posvečen le spominu in poklonu pokojnemu papežu, skrbela zase in za svoj instagram! Sramotno! Morda lahko zapišem, kot sem zapisal ob našem zdravniškem ravnanju leta 2010 ob smrti dečka Bora Nekrepa. Tedaj sem zapisal, da me je sram, da sem zdravnik, sedaj me je sram kot Slovenca!
prim. Janez Remškar, dr. med.
