»Kajti naš boj se ne bije proti krvi in mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih.« (Ef 6,12)
Če ste opazili, se je včeraj zgodilo vsaj dvoje. Najprej je predsednik Borut Pahor sprejel organizatorja nasilnih protestov proti PCT Zorana Stevanovića. Za mnoge nesprejemljiva predsednikova poteza, a če pomislimo, da se je v preteklosti v Pahorjevem uradu fotografiral še en razvpiti protestnik Anis Ličina, nas niti včerajšnja Pahorjeva poteza ne sme presenetiti. Nekaj ur kasneje pa so po vsem svetu padli spletni strežniki, ki predstavljajo srce družbenih omrežij, kot ne npr. Facebook. In to se je zgodilo na god sv. Frančiška Asiškega.
Prav v tem trenutku spremljamo dogajanje na nekaterih krajih po Sloveniji, saj je policija po sklepu vlade omejila gibanje na določenih točkah. In kot kaže, lahko zaradi naščuvanih množic spet pride do nasilja. Toda preden se sploh spustimo v debato glede tega, ali je protest upravičen ali ne, je potrebno razčistiti dve stvari.
Prvič: PCT in cepljenje sta v tej zgodbi le topovsko strelivo. Če ne bi bilo tega, bi bila za topovsko strelivo uporabljena kakšna druga tema.
Drugič: Vse več je indicev, da nimajo prav tisti, ki govorijo, da gre v tem primeru za spontano dogajanje. Ne, ne gre za spontanost – tudi Stevanović, sicer kranjski lokalni politik in nekdanji policist, ni nek osamljeni jezdec, ki bi s svojo karizmo navduševal. Dejstvo je, da »globoka država« v Sloveniji obstaja in to lahko opažamo predvsem v delovanju pravosodja, zadnje čase tudi ustavnega sodišča, pa tudi večine medijev, tudi javne RTV Slovenija. Tehnologija oblasti, ki jo uporabljajo stare strukture, temelječe na »revolucionarnih izročilih«, sloni na psihološkem obvladovanju množic, saj je s tem demokratična procedura, vključno z volitvami, oprana vsakega madeža. Ker na volitvah odloča »ljudstvo« – formalno je vse videti tako, da gre za svobodno odločanje ljudi o tem, kdo nam bo vladal naslednja štiri leta.
K temu je treba seveda dodati tudi opazko iz leta 2012, ko so se dogajale t. i. vseslovenske vstaje. Tudi tiste so bile razglašene za »spontane«, pa so bile vse prej kot to. Ko je bila oblast zamenjana, je bilo protestov v hipu konec.
To še ni vse – protestne akcije ob petkih s »politkolesarji«, ki potekajo že od lani, so se izkazale za neučinkovite, ker so zajele preozek krog ljudi. Pri Stevanovićevih mitingih je učinek drugačen: tam gre za to, da se protestniški resentiment zažre globoko v volilno telo pomladnih strank. Končni učinek tega dogajanja bo, da bodo na volitvah volivci sedanjih vladnih strank ostali doma, medtem ko se bodo mobilizirali volivci levice. S tem se bodo »kulovci« brez težav vrnili na oblast, protestov bo v hipu konec, za Zorana Stevanovića pa to lahko pomeni, da bo postal neuporaben in se ga bodo znebili na način, kot so se pred skoraj poldrugim desetletjem znebili tudi gospodarstvenika Boška Šrota, potem ko je odigral svojo vlogo političnega akterja med tedanjimi tajkuni. In enako velja tudi za Igorja Bavčarja. Oba sta končala v zaporu, na drugi strani je Zoran Janković imun na vse kazenske postopke in še vedno ljubljanski župan.
Sedaj pa k drugemu delu naše analize: kaj lahko storimo tisti, ki nam je Bog blizu in ki vsaj malo vemo, kaj pomeni molitev?
Znano je, da smo slovenski kristjani žal zelo slabi molivci. Vsaj statistično. Naš odnos do dogajanja v družbi je velikokrat brezbrižen, kot da to z Bogom nima nič opraviti. Češ, kakor večina odloči, tako Bog želi. Zgodovina pa je že velikokrat pokazala, da večina lahko odloči tudi napačno. Naša krščanska identiteta pa v večini temelji na tem, da enkrat na leto k žegnu prinesemo šunko, potico in pirhe. Pustimo ob strani tiste svetle izjeme, ki svoje molitve in žrtve za domovino darujejo vsak dan.
Smo v mesecu, ki je še posebej posvečen rožnemu vencu. Škoda, ker je ta preprosta in učinkovita molitev še vedno nekako stigmatizirana kot nekaj dolgočasnega in robotskega. Za Cerkev, ki se pripravlja na sinodo o sinodalnosti – no ja, pred dobrimi dvajsetimi leti smo tudi v Sloveniji imeli sinodo, pravzaprav plenarni zbor, ki pa kakšnih velikih premikov ni prinesla – je to priložnost, da začnemo več vlagati v izmenjavo izkustva, kako moliti. In prisluhniti zgodbam, pričevanjem tistih, ki molijo. Glede na to, koliko ljudi je v različnih stiskah, bi bila to zelo dobra motivacija za oblikovanje nekega širšega molitvenega gibanja za domovino.
Za zdaj pa smo povabljeni, da za zlom sil teme, ki nas ogrožajo, zmolimo vsaj eno zdravamarijo. Ali pa darujemo za kakšno mašo. Morda mašo v čast sv. Jožefu za domovino. A najprej moramo poskrbeti, da naših vrst ne bo razjedala needinost in neodpuščanje. Ne pozabimo, da je kar nekaj kristjanov med sedanjimi protestniki, ki jih v času prejšnjih tranzicijskih vlad nikjer ni bilo videti, ko je bilo treba braniti svobodo…
Uredništvo portala Blagovest.si
