Po smrti papeža Frančiška na velikonočni ponedeljek so se razumljivo odzvali tudi številni državni voditelji. Tudi v Sloveniji. Minute molka in veliko lepih besed. Pohvalno.
Ni skrivnost, da si je pred dvanajstimi leti globalna levica papeža Frančiška nekako vzela za svojega. Vendar spet ne tako zelo, da bi pri njej prišlo do spreobrnjenja. Papež pri njej ni uresničil pričakovanj. Ni podprl ubijanja nerojenih otrok (tako kot denimo to propagira Inštitut 8. marec), ni podprl denimo istospolnih porok, odprave celibata, ženskega duhovništva in podobnih domislic, ki jih je gojila tudi levica znotraj Cerkve. Denimo nemško gibanje Sinodalna pot. Ni spremenil temeljev nauka Cerkve, a hkrati je vsaj zaenkrat preprečil novi zahodni razkol. Bil je sicer naklonjen ekološki agendi in tudi migrante je rad sprejemal, čeprav ni nikjer dal izrecne podpore ilegalnim migracijam.
Papežev odhod v večnost je slovensko vladajočo elito ujel na “levi nogi”. Ni skrivnost, da predsednik vlade Robert Golob trenutno ni v dobri koži. Zato je bila njegova navezava na papeža videti kot oprijemanje rešilne bilke. Toda najprej je Golob obljubil tri dni žalovanja. Kar so nekateri sprejeli z začudenjem, tako v koaliciji kot opoziciji. Nato pa je vlada sprejela sklep, da bo dan žalovanja samo v soboto. Ker papež pač nima divizij, kot se je nekdaj slikovito izjasnil véliki Stalin.
In strinjamo se lahko z novinarjem Radia Ognjišče Alenom Salihovićem, da je takšno dejanje vlade sramotno. Verjetno pa je šlo tu za slabo premišljen populizem, ki ga vladajoči “svobodnjaki” sproti prilagajajo razmeram. Morda so Goloba po njegovi ambiciozni napovedi o tridnevnem žalovanju (kar bi mu verjetno prineslo kakšno točko pri katoličanih) za ušesa potegnili pripadniki Levice. In skrajšali žalovanje na en dan. Kar je, milo rečeno, povsem neresno.
Strinjamo se lahko tudi z oceno Mirana Videtiča, da tuje ambasade to dogajanje vestno beležijo in pošiljajo na zunanja ministrstva svojih držav. Kjer se morajo verjetno držati za glavo ali pa krohotati na vse grlo, ko berejo depeše o tem, kaj se dogaja pri nas. Ne, to nam res ni v čast.
Golobu in njegovi vladi sicer lahko “vržemo čez ramo” marsikatero zamero, toda ko gre za smrt papeža, je potrebno spomniti, da je bil papež Frančišek zaščitnik življenja od spočetja dalje. Ne od rojstva, od spočetja dalje! Ne glede na to, kaj si o tem misli Nika Kovač in njena “flosarska” druščina, katere ustanovitelj je v resnici sedanji “solidarni minister” ter avtor nekega pohujšljivega priročnika Simon Maljevac. Toda vseeno bi lahko Golob priznal, da so bili s papežem v marsičem na različnih bregovih. In da zato pretakanje krokodiljih solz res ni na mestu. Še manj pa poigravanje z žalovanjem.
In navsezadnje, vedno, ko so predstavniki slovenske tranzicijske levice obiskovali dosedanje papeže, pa naj gre za premierje ali predsednike republike (obeh spolov), smo v medijih v glavnem brali le sladke besede ter vljudnostne fraze. Ne moremo pa si zatiskati oči, da Sveti sedež presneto dobro ve, kakšen odnos so doslej levičarske vlade imele do Cerkve in katoličanov.
Je pa treba izreči nekakšno pohvalo Alenki Bratušek, prvi slovenski političarki, ki se je srečala s Frančiškom po njegovi izvolitvi. Takrat je bila tudi sama sveže izvoljena predsednica vlade, ki se ni sramovala kazenskega pregona fotografa, ker je slednji “po nesreči” razkril, da je prejela čestitke še pred dokončno razglasitvijo rezultata štetja glasov v DZ. Verjetno se o tem s papežem ni pogovarjala. Je pa po dvanajstih letih priznala, da se je s Frančiškom pogovarjala tudi o tedanji – bančni luknji. Ki naj bi jo soustvarjala Cerkev na Slovenskem. V uradnih medijskih zaznamkih iz leta 2013 tega seveda ne bomo našli. Zato se sprašujem, ali se Bratuškova zdaj samo šopiri ali pa je priznala, da je v resnici “špecala” slovenske škofe zaradi finančnega škandala v mariborski nadškofiji. Obglavljenje ljubljanske in mariborske nadškofije je sledilo mesec in pol po tem obisku.
Je pa kasnejša preiskava pokazala, da bi se lahko zadeva z mariborskimi financami lahko končala tudi drugače, če bi na strani bank obstajal večji posluh za prvi načrt sanacije. Toda kaj lahko pričakujete od bank, kjer so prali milijarde iz Irana? Prav v zadnjih tednih je avtor teh vrstic – ob robu sojenja v zadevi Trenta – izvedel, da so na zelo podoben način banke potopile tudi nekdaj zelo znano nepremičninsko podjetje Imos. Načrt za rešitev je obstajal, toda vseeno so firmo poslali v stečaj. Tisti, ki so takšno odločitev izsilili, že vedo, zakaj.
Papež Frančišek je bil znan po tem, da ga nihče ni zmogel politično monopolizirati. Politično levico je vrnil na njeno izhodišče (zaščita ranljivih), torej daleč stran od profitpartizanskih ambicij. Na drugi strani je politično desnico skušal vsaj nekoliko razbremeniti preveč stereotipnih predstav o Cerkvi, svetu in vrednotah. Uspelo mu je le delno, je pa vsaj prišlo do nekega razločka med manihejsko (alt-right) in aristotelsko desnico. Ter na drugi strani med desnimi aristotelisti ter brezhrbteničarskimi pragmatiki, ki se za vsako ceno prilagajajo svetu.
Slovenska tranzicijska levica se sicer doslej ni preveč menila za papeža Frančiška. Razen takrat, ko je potrebovala politično zlorabo papeževe naklonjenosti migrantom ter ekološkemu projektu. Ki pač ni isto kot razvpiti birokratski “zeleni prehod”. Morda je tudi to razlog, da je na strani sedanje vlade in koalicije precej zadrege.
Doslej je znano, da so papeža povabili na obisk v Slovenijo le naši škofje, za civilne oblasti pa za zdaj ni jasno, ali so prav tako poslale papežu Frančišku tovrstno povabilo. Morda ga je povabil le prejšnji predsednik Borut Pahor. Do realizacije obiska ni prišlo, niti ga ni nihče napovedal.
Vseeno pa bo delegacije Slovenije na jutrišnjem papeževem pogrebu močnejša kot pred dvema letoma in pol, ko so pokopali zaslužnega papeža Benedikta XVI. Takrat je na pogreb prišla predsednica republike Nataša Pirc Musar z možem Alešem. Sedaj se ji bo pridružil še premier Robert Golob, bojda v spremstvu Tine Gaber.
Glede na zapoved “cesarju, kar je cesarjevega” je jasno, da smo za oblastnike dolžni moliti in klicati nanje blagoslov. Nerganje pač ne pomaga. Po drugi strani pa nismo dolžni tolerirati ravnanja, ki škodi predvsem naši državi. Ne toliko Cerkvi ter vernikom, ampak predvsem državi. Z njo pa tudi celotnemu narodu. Ne glede na versko pripadnost.
