Morda je naključje, da tole kolumno pišem ravno v uvodnih dneh projekta Exodus 90, 90-dnevnega programa duhovnosti, askeze in bratstva za moške, ki se konča na veliko noč. V zadnjih letih se je namreč znotraj krščanskih duhovnih vsebin velikokrat pojavlja tudi t. i. moška duhovnost (no, tudi za dame je poskrbljeno s posebnimi programi), kot nekakšna protiutež sodobnim trendom, ki skušajo zabrisati naravni izvor spolov in vse skupaj zapakirati v nekakšen »družbeni dogovor« – kar je v končni fazi tudi pripeljalo k vzponu t. i. teorije spola.
Ob tem sem se spomnil na že skoraj tradicionalen stereotip o moških, ki ob nedeljah v času, ko gredo ženske k maši, raje zaide v gostilno. Ker da je bogočastje bolj ženski opravek. No, kakor vidimo, to ne drži, je pa res, da je čez teden po slovenskih cerkvah ne najdemo ravno veliko moških. In so samoiniciativne ljudske pobožnosti – denimo rožni venec pred mašo – pristale v rokah »ženskega kluba«, kar je za mnoge moške tudi neprivlačno. Sicer pa glavno vlogo tu igra sekularizacija, ki je močno povezana tudi s tehnološkim razvojem, dvigom standarda ter dejstvom, da prav ta blaginja danes ponuja ogromne možnosti za preživljanje prostega časa, ki so pač (na prvi pogled) veliko prijetnejše kot obisk maše. Celo nedeljske in praznične. In ker tradicija – s tem je mišljena dosedaj uveljavljena verska kultura, ki se izroča iz roda v rod – premalo močna, da bi osvajala tudi mlade rodove, se vse več ljudi oddaljuje od Boga. In seveda je ženska tista, ki drži tri vogale hiše, kot pravi pregovor. Možje in očetje, ki so opustili versko prakso, pa so tudi garant, da bodo podoben vzorec prevzeli otroci. Več o tem bi lahko povedal denimo ameriški laiški evangelizator Don Turbitt (dobro poznan tudi v Sloveniji, saj jo že dolga leta obiskuje).
Prav v teh dneh so po družbenih omrežjih ponovno zaokrožile nove fotografije moških, ki kleče na Trgu bana Jelačića v Zagrebu molijo rožni venec. Tovrstni prizori so se sicer pojavljali zadnja leta tudi drugod po Evropi, denimo na Poljskem. V Zagrebu je vsaka prva sobota v mesecu na osrednjem trgu »rezervirana« za molilce, kar seveda vzbudi precej medijske pozornosti. In jasno je, da takšne fotografije tudi med Slovenci vzbudijo pozornost (pa pustimo ob strani dokaj aboten komentar, ki ga je pred mesecem dni na spletni strani N1 objavil hrvaški levičarski kolumnist Boris Dežulović, češ da je s takšnimi molitvami na ulici svoj pohod začel zloglasni ajatola Homeini, njegovi nasledniki pa danes v imenu Boga obešajo protestnike). Tudi med slovenskimi katoličani. Nekako v smislu, da takšna praksa na Hrvaškem redno deluje že nekaj časa, pri nas pa še kar nič. Kar pomeni, da s(m)o slovenski katoličani (moški, se razume) navadni foteljaški kvazi-verniki, če že ne strahopetne šleve, ki se skrivajo pred javnostjo. Namesto da bi organizirali masovne procesije, šli z rožnimi venci med ljudi, itd. In tako pokazali sadove, vredne spreobrnjenja, če citiramo sv. Janeza Krstnika.
Vendar zadeva ni tako preprosta, kakor se zdi na prvi pogled.
Namreč, razlike med posameznimi državami glede vkoreninjenosti krščanstva v družbo so kar precejšnje. Med državami z večinsko katoliškim prebivalstvom v Evropi najbolj izstopata Poljska in Hrvaška, morda še Slovaška in Madžarska. Vse ostalo je že močno sekularizirano. Pričakovati, da bomo to prakso posnemali v Sloveniji, je precej naivno. Že pri organizaciji Pohoda za življenje je bilo potrebno precej potrpežljivosti, da je ta shod – ki pač ni tipični molitveni – postal del tradicije, letos pa naj bi ga prvič organizirali tudi v Mariboru. Slovenci smo pri teh stvareh sploh precej zaprti, odzivamo se le na dražljaje, ki jih nastavljajo »botri«, zato ne preseneča, da je bilo med Jenullovimi kolesarji zadnji dve leti tudi marsikateri katoličan. No, ali pa »katolik«, ker se lepše sliši. Kar nekaj takšnih bojevitih katolikov smo lahko videli denimo na anticepilskih divjaških protestnih shodih. Sicer manjša skupina, ki je bila tam precej provokativno navzoča s križi in rožnimi venci v rokah, ni ravno reprezentativna – je pa pokazatelj neke globlje problematike. Denimo, na sicer redkih shodih proti preteklim tranzicijsko-levičarskim vladam jih nismo videli, tokrat pa so kar izdatno pripomogli, da smo dobili sedanjo vlado.
In še to: tovrstnih protestnikov prav tako ni bilo videti, ko so pred nekaj dnevi v imenu države (!) z vojaškimi častmi pokopavali enega od šefov komunistične tajne policije.
To sicer ne pomeni, da (javna) molitev na trgih in ulicah ni plemenito dejanje. Lahko je zelo pričevanjsko, morda je to tudi tihi opomin ostalim ljudem, da še vedno obstajamo tisti, ki aktivno verujemo in nam ni vseeno, kaj se dogaja v družbi. Lahko je to tudi tihi protest proti izganjanju Boga iz javnega življenja. Lahko pa je to tudi (nepotrebno) izpostavljanje, sploh v državah, kjer je sovraštva do vere več (Slovenci smo tu spet prvaki). Tako ali tako pa velja, da smo slovenski katoličani v povprečju precej slabi molilci, identiteta katoličana pa se pri nas meri s postavljeno smrečico za božič (celo brez jaslic, raje imamo kakšno pravljično vasico, Božička in jelenčka Rudolfa) ter šunko in potico na mizi ob veliki noči (in to požegnano, se razume).
Hrvaška ima na tem področju kljub vsemu manj težav kot Slovenija, kjer je beseda »božič« cenzurirana, razen ko mora kakšen levi politik voščiti ta praznik pravoslavnim kristjanom (takrat cenzura seveda odpade). To seveda ne pomeni, da naša južna soseda nima težav – daleč od tega. Vendar je razmerje med družbo, kulturo in krščanstvom pač nekoliko drugačno. Tudi zgodovinsko pogojeno. Glava komunističnega zmaja v času Titolandije ni bila niti v Zagrebu niti v Beogradu, sicer uradni prestolnici tedanje SFRJ – pač pa v Ljubljani. Navsezadnje je bila Titova poslednja postaja pred smrtjo »Zemljaričev« UKC. Tudi to nekaj pove.
In če smo že pri molitvenih shodih: Morda bi res lahko pripravili nek takšen tihi molitveni protest sredi Ljubljane, kjer bi molili (in se postili) za najvišje predstavnike države, za parlament, za slovensko družbo, Cerkev na Slovenskem, itd. Zagotovo bi bila molitev uslišana tudi, če bi bila ta molitev izvedena v cerkvi ali doma. Morda bi bila javna molitev na Trgu republike v Ljubljani močnejša, ker bi šlo za dodano žrtev. Kajti slovenski katoličani se v povprečju zelo neradi izpostavljamo in raje skrivamo svoje versko prepričanje, saj so naša delovna mesta locirana v okolju, kjer ne manjka borbenega ateizma. Ob tem se spomnim dogodka pred dobrimi dvajsetimi leti. Kot študent sem se udeležil mladinskega pohoda v sklopu molitvenih shodov ob obletnici medreligijske molitve za mir v Assisiju (27. oktobra 1986 se je to zgodilo na povabilo papeža sv. Janeza Pavla II.). Srečanje se je začelo na Prešernovem trgu, sprevod je krenil najprej do evangeličanske cerkve na Gosposvetski in nato do pravoslavne cerkve, ki ni daleč stran (sv. Ciril in Metod), ter se zaključilo z mašo pri frančiškanih na Prešernovem trgu. Seveda se je sprevodu pridružila tudi ekipa nacionalne televizije, pravzaprav uredništva verskih oddaj (Obzorja duha), kamera pa je nekatere dijake spravila v hudo zadrego, ena od deklet je zapustila skupino, češ da ne more tvegati, da se pojavi na televizijskem ekranu, ker bi sledila zelo huda reakcija sošolcev. Morda bi kdo njeno reakcijo smatral za strahopetnost, vendar jo je treba razumeti, saj je verjetno že prej doživljala precejšnjo nesproščenost. Za mladostnika pa je socialna izključenost lahko zelo huda stvar, ki privede celo do tragičnih posledic.
Takšni in podobni primeri pa potrjujejo, kakšna je v resnici slovenska družbena klima. Če je bila že pred dvema desetletjema takšna…
Je pa potrebno razumeti, da je bistvo očem nevidno. Spopad, ki se nam dogaja pred očmi, je dejansko duhovni boj, ki pa je človeškim očem neviden. Spopadi se dogajajo na več nevidnih frontah. Predvsem je na udaru družina. In ena od najbolj premetenih hudičevih zvijač je tudi odtrgati starše od molitve, češ otroci vas potrebujejo, ne izgubljajte časa za molitev. Imamo mnogo skritih herojev, ki se z vso močjo borijo proti »mračnim silam« (če uporabimo izraz sedanjega predsednika vlade), a te mračne sile so dejansko tiste, ki se borijo proti Bogu. In nikoli ne bomo izvedeli za skrite heroje, ki molijo pred Najsvetejšim, ki se postijo, ki molijo rožni venec na skrivnem, kličejo Božji blagoslov z besedo iz Svetega pisma, darujejo svoj čas za evangelizacijo in služenje… In morda niti sami ne vidijo sadov svojega dela, ker bodo morda vidni šele čez 50 let ali več. In morda bodo te tihe žrtve sčasoma pripomogle k temu, da bomo katoliški možje lažje stopili skupaj, tudi v javnost. In si upali tvegati.
Gašper Blažič
