Za Karla G(e)ržana sem prvič slišal nekje na začetku svojih študentskih let. Torej nekje pred 25 leti, ko je bil še župnik v Razborju pod Lisco, kjer je gostovala tudi komuna za fante. Od tedaj sem bil, priznam, kar nekoliko bolj pozoren nanj. Izvedel sem denimo, zakaj ga imenujejo “pater” – ker je bil najprej med kapucini, nato pa je odšel med škofijske duhovnike. No, izvedel sem tudi, da je doma zelo blizu kraja, kjer sedaj živim, in je na nek način tudi moj sofaran. Pot ga je vodila preko župnij Prevorje in Sladka gora vse do Solčave, kjer sedaj že nekaj let živi.
In priznati moram, da je imel vedno nekakšno posebno karizmo – kot pisatelj in kot posebne vrste duhovni katehet. Bil je eden redkih, ki so mu bila odprta vrata tako v cerkvene kot posvetne medije – nedavno je bil objavljen krajši pogovor z njim za Družino. Že zaradi tega sem, priznam, malce vihal nos, saj sem bil vsaj nekoliko zadržan do ovacij, ki prihajajo s tega sveta. Ob epidemiji covid19 se je kot eden redkih postavil v vlogo borca proti globalizmu, a prav zaradi tega so ga mnogi pohvalili. V vsakem primeru je zagotovo izjemno nadarjen, čeprav je vmes postal – verjetno ne samo spontano? – tudi politični ljubljenec levičarjev. Morda tudi zaradi svoje svojevrstne “protestantske” miselnosti, ki se zrcali tudi skozi literaturo. Ne glede na to moram vedno znova ohranjati nekakšen spoštljiv odnos do tega poslanstva. Na nedavnem knjižnem sejmu v Ljubljani sva se sredi vrveža množice celo srečala in na hitro pozdravila. Čeprav ni ravno eden od mojih znancev.
Ne glede na to, da sem sam nekako že izšel iz svoje dobe puritanstva, sem bil vseeno precej začuden, ko sem na družbenih omrežjih zasledil reklamo za še eno njegovo knjigo. S pomenljivim naslovom “Po poteh Vodnarja”. Priznam, da sem kar privzdignil obrvi, ker imam tudi že nekaj izkušenj s t. i. duhovnostjo nove dobe (new age). Opis knjige TUKAJ sicer ni povsem potrdil teh sumov. Bi pa rekel, da avtor glede tega, tako kot nekdaj legendarni urednik Dela z metuljčkom Mitja Meršol, “hodi po robu”. Ne bom ponavljal vsega, kar je napisano v povzetku pravkar izdane knjige, sem se pa pri tem spomnil na modre z vzhoda, ki so preko zvezd našli novorojenega Odrešenika (ja, in celo nosim eno od njihovih imen). Zelo verjetno so izhajali iz Perzije (sedanjega Irana), ki je bila večji del zgodovine dokaj prizanesljiva z izvoljenim ljudstvom (Izraelom), saj je denimo perzijski kralj Kir poskrbel za pozidavo porušenega prvega templja v Jeruzalemu. Je pa perzijski zoroastrijanizem dejansko najbolj ustrezal temu, kar dandanes predstavlja temelj novodobne duhovnosti: dualizem, razsvetljenje, energije. Dandanašnja Perzija je verjetno tudi zaradi tega prevzela šiitski islam, znotraj njega pa sufistično smer, ki v marsičem prevzema stara izročila.
Priznati je sicer treba, da je zoroastrijanizem sistematično vključil zvezdoslovje v svoj verski sistem. Je namreč prva velika religija, ki je zvezde, planete in kozmični red postavila v središče svojega nauka o stvarstvu, času in usodi. Modri z Vzhoda so bili dejansko duhovni iskalci. Izšli so iz poganstva, preko zvezd iskali resnico, vrhunec svojega življenja pa doživeli z najdenjem Jezusa Otroka. In tudi mnogi sodobni kristjani so našli Kristusa po prvotnem soočenju z novodobno duhovnostjo, ki sicer predstavlja nekakšen “koktejl” verskih izročil (azijskega) Vzhoda. Kajti Luč prihaja iz vzhoda in pristni iskalci prej ali slej najdejo Tistega, ki odrešuje. Ker se človek sam po sebi ne more rešiti.
Morda bi se veljalo vprašati, ali pisatelj morda nagovarja prav take iskalce. Glede na to, da ne gre za kakšno proslavljeno katoliško založbo, bi prej lahko rekli, da gre za nekakšen testament novodobnim “modrim z Vzhoda”. Nevarnost pri tem pa je, da bi katoliška javnost to napačno razumela. Namreč kot nekakšno potrditev, da lahko danes že najdenega Jezusa ponovno “iščemo” preko zodiaka. Morda pa je to izziv za nas, da premislimo, kako učinkovito je dejansko naše učenje, kakšna je v resnici naša miselnost, kako dejansko sprejemamo božjo Besedo, koliko svoje težave polagamo v Jezusove roke … Če smo pri naših problemih izbrali sredstva, ki nas duhovno vodijo drugam in ne k Bogu, potem je to lahko pokazatelj, da smo morda kot pričevalci odpovedali.
Smo v adventnem času. Luč postaja vedno močnejša. Čez tri tedne bomo pokleknili pred jaslice. Kot je dejal apostol Janez: luč sveti v temi, a tema je ni sprejela. Povabimo Jezusa v svoje življenje. In povabimo k temu tudi iskalce. Mnogi hrepenijo po miru, ki ga more dati samo Odrešenik.
Gašper Blažič
