Verjetno že dobro poznate ta znani Trubarjev rek, ki nas opominja na viharna stoletja slovenske zgodovine, le malo ljudi pa si je zapomnilo, da si je ta rek leta 1997 »sposodil« tedanji sveže imenovani ljubljanski nadškof Franc Rode za svoje škofovsko geslo. To je bil sicer čas, ko so proslave ob dnevu reformacije zaradi svojega političnega naboja in mitske navezanosti komunistov na evangeličane bolj delile kot združevale.
Danes se zdi, da smo se, tudi po politični plati, že nekako zedinili glede pomena reformatorjev za slovensko kulturo. Razlik skoraj ni več, le tu in tam se še pojavi kakšen kulturkampfovski osamljeni jezdec. Normalno, po vsebinski plati bi nam bilo ljubše, da bi takšen praznik praznovali na Trubarjev rojstni dan, a kaj, ko je 31. oktober zaradi tesne bližine s praznikom Vseh svetih tako zelo prikladen in praktičen. Tako kot je 27. april (dan upora proti okupatorju) vsebinsko sicer zgrešen, a smo ga vseeno obdržali zaradi bližine prvomajskih praznikov.
Zgodovina nas je, katoličane in evangeličane, neusmiljeno delila. Tudi s tragičnimi dogodki, v globalnem smislu. A tu so levji delež vedno imeli politični interesi, ki so močno prevladali nad sicer doktrinalnimi polemikami o opravičenju (ali po delih ali po veri…). Sledovi krvi, prelite na Severnem Irskem, je še vedno dokaj sveža in ob smrti britanske kraljice Elizabete je marsikdo obudil spomin na viharna leta tragičnih dogodkov, ki so se boleče zarezali celo v samo kraljevo družino, saj je bil stric sedaj že pokojnega princa Filipa, Elizabetinega moža, ubit kot žrtev Irske republikanske armade. Slednja je v očeh slabo poučenih Slovencev še vedno nekakšna katoliška fundamentalistična organizacija, dejansko pa je to levičarska in antirojalistična združba, ki se po potrebi naslanja na nacionalizem in si prizadeva za združitev matične Irske s Severno Irsko. A to ni toliko stvar verske delitve na katoličane in anglikance, pač pa bolj opredelitve za London ali Dublin.
V slovenskem prostoru smo se glede dediščine evangeličanskega gibanja za slovensko kulturo torej poenotili. Vemo, kdo je priskrbel prvi slovenski prevod Svetega pisma. Dobro pa poznamo tudi duhovno korenino zahodnega razkola, kar je zelo dobro pojasnil duhovnik Sandi Koren v nedavnem intervjuju za Domovino: »Kaj pa je Luter naredil narobe, za razliko od Frančiška Asiškega? Oba sta protestirala. Frančišek Asiški je protestiral tako, da se je slekel. Toda on je začel najprej spreminjati sebe. Rekel je, da je tudi on del Cerkve in da ima največji vpliv na samega sebe in torej lahko najprej in najbolje spremeni sebe in sebe priliči Bogu. To je storil, potem so mu sledili še drugi in so potem dejansko naredili v Cerkvi močno reformo z redom manjših bratov. Luter pa je šel ven iz cerkve in reforme v Cerkvi zato ni bilo. Lahko pa bi bila, če bi imel dovolj ponižnosti. Seveda pa bi jo morala imeti tudi druga stran.«
Kaj pa na verskem področju? Katoličani in evangeličani se morda pri strukturi, nauku in miselnosti razlikujemo, a združuje nas Sveto pismo (in tudi Svetopisemska družba Slovenije je prvenstveno ekumenska organizacija). In tu si bomo spet izposodili misel iz prej omenjenega intervjuja, denimo da se »od njih na novo učimo ljubezni do Svetega pisma, kar je odlično. Potem pa se od njih učimo slavljenja in to je zelo močna stvar. Potem določeni programi, kot je Alfa program. Rdečo nit imamo skupno. Evangeličani, tu imam v mislih evangeličane z vsemi vejami, so nam lahko marsikdaj vzgled v boju za krščanske vrednote. Iz ameriškega »Bible belta« (bibličnega pasu) od Teksasa proti Floridi izvirajo vsa ta pro-life in druga gibanja za krščanske vrednote. Krščanstvo je tam zelo močno. Vzhodna in zahodna obala sta liberalni in razpuščeni, ta notranji pas pa je močno krščanski. Seveda so zraven tudi katoličani, ampak prednjačijo evangeličani. V javnem življenju si upajo izpostaviti se za Boga in zagovarjati krščanske vrednote. Celotna Evropa v javnosti zanika Boga, ampak ameriški kristjani, z evangeličani vred, tega ne dovolijo, tam Bog ostaja v javnosti in ni tabu tema.«
In velja spomniti na avtorje, ki so pri nas manj znani, kot je denimo Derek Prince, a nas učijo denimo, kako spoznati moč Božje besede in jo uresničevati v vsakdanjem življenju (knjige omenjenega avtorja lahko najdete TUKAJ).
Reformacijo najlažje razumemo kot prenovo, tisto prenovo, ki se vrača h koreninam. In prenova se začne, ko začnemo spreminjati sami sebe. Ali bolje: ko pustimo, da nas Bog spreminja. In se zavedamo, da miru ne bo, dokler bomo na silo spreminjali druge, sebe pa ne.
C. R.
