Tu in tam se v moje »ribiške mreže« res ujame kakšna izjava, ki bi jo lahko uvrstil v nabor modrosti desetletja. Leta 2024 sem tako našel izjavo, v kateri je pater Danko Perutina – sedaj je župnik v Čitluku blizu Medžugorja – nanizal dva temeljna kriterija pravega karizmatika. To sta radost in ponižnost (TUKAJ).
Tokrat pa je Radio Mir Medžugorje poskrbel za novo prijetno presenečenje. Gostil je mostarskega škofa Petra Palića, ki je verjetno prvi mostarski ordinarij, ki se je odzval na povabilo tega radia. In povedal zelo pomembno dejstvo o tem, kakšen je pristen duhovni voditelj – to je tisti, ki v središče postavi Boga in ne sebe (več TUKAJ). Nič o imenih, kdo je pravi in kdo ne. O tem naj vsak v moči Svetega Duha presodi sam.
Pravzaprav se sprašujem, kako da takšne izjave prihajajo v glavnem z juga naše nekdanje skupne države, v Sloveniji pa jih nekako ne zasledim. Morda je problem v meni, ker ne razumem govorice naših škofov in ker morda sami vse to povedo v veliko bolj zavitem jeziku. In ker pri nas obstaja močna tendenca, da nekatere stvari samovoljno polepšamo. Denimo pri fatimski molitvi, kjer smo »peklenski ogenj« zamenjali z »večnim ognjem«, ker se slednje ne sliši tako zelo … grozljivo. In ker se »naše vstajenje« sliši lepše od »vstajenja mesa«, ko molimo apostolsko veroizpoved. Češ, saj je isto. Pa ni.
Razvoj družbenih omrežij je naplavil marsikaj. Ne samo razširjanje novodobnih »koktejl« duhovnosti, pač pa tudi popularnost nekaterih krščanskih voditeljev. S tem seveda mislim na osebno popularnost, kar kaže tudi na določen interes. Ki se ne ujema dobro s tem, kar je dejal sv. Janez Krstnik: »On mora rasti, jaz pa se manjšati.« (Jn 3,30) Težava je namreč v tem, da je tudi duhovnost postala neke vrste potrošno blago, stvar povpraševanja in ponudbe. V želji po uspehu in profitu se tako začnejo pojavljati razne »blagovne znamke« imen in priimkov znanih, marsikdaj tudi priznanih voditeljev duhovnih vaj.
Res pa je, da obstaja razlika. Posvečene osebe naj bi se s tem že po »defoltu« ukvarjale poklicno. Za laike je stvar težja. Če nimajo za seboj kakšne res velike organizacije, se morajo organizirati sami. Ker se na tem področju ne spodobi ravno ustanavljati d. o. o., obstaja drugačna rešitev: ustanoviš zavod ali društvo. Za udejstvovanje na poklicnem nivoju je to dokaj tvegana pot. Predvsem v Sloveniji, kjer je državljan zaradi države (in ne obratno). Kar prinaša finančne obveze, ne glede na to, koliko dobiš na mesec v žep.
Glavni kriterij pa je duhovna drža. Nekdo, ki bo res pristen oznanjevalec, bo na prvo mesto (ali v središče) vedno postavil Boga. Samega sebe pa bo smatral za božjega služabnika. V duhu Jezusove prilike: »Tako tudi vi, ko naredite vse, kar vam je bilo ukazano, govorite: ›Nekoristni služabniki smo; naredili smo, kar smo bili dolžni narediti.‹« (Lk 17,10) Takšna ponižnost je garant, da vas voditelj (ki sebe nima za voditelja) res pripelje do duhovnih dobrin. Karizme, ki jih daje Bog, so namreč namenjene služenju. Pristen duhovni voditelj se zaveda, da sam ni avtoriteta, pač pa mu je vse podarjeno in da mu je zaupana zgolj vloga skrbnika. Da je voditelj res pristen, se preverja tudi po sadovih ter po sodelovanju s (krajevno) Cerkvijo. Pravi voditelj ne bo skrival ničesar in se ne bo postavljal nad škofe. Niti nad papeža.
Skratka, povabljeni smo k razločevanju. Bodimo odprti za navdihe Svetega Duha, da bi prepoznali, kdo je lahko resnična avtentična avtoriteta na področju duhovnosti. »Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti.« (Kol 3,14) Varujmo se torej samooklicanih “razsvetljencev”, ki so o sebi prepričani, da so preroki, in kaj hitro padejo v past kulta osebnosti.
Gašper Blažič
