Mediji po svetu so poročali, da je nedavno v 36. letu starosti je umrl princ saudske kraljeve družine Al-Waleed. Pred dvajsetimi leti je bil kot najstnik udeležen v hudi prometni nesreči, utrpel je hude možganske poškodbe. Od takrat naprej je bil v komi in se pravzaprav ni nikoli ni več zbudil. Morda bi ob tej novici kdo pomisli, zakaj so ga dvajset let sploh ohranjali v stanju vegetacije in ga niso dokončno »uspavali« kmalu po nesreči. Toda savdska kraljeva družina je imela veliko upanje, da bo okreval, čeprav zelo počasi.
Pred dvema desetletjema sem bil kot edini novinar prisoten na posvetu vladnega urada za verske skupnosti o medicinski etiki. Predaval je sedaj že pokojni akademik dr. Jože Trontelj, zagotovo takrat ena glavnih avtoritet na področju etike. Ne spomnim se več točno, o čem je predaval, sem mu pa nato zastavil vprašanje glede tega, kako je z odnosom do ljudi, ki so v komi oziroma kdaj jih je dovoljeno »odklopiti z aparatov«, kot se temu reče. Profesor Trontelj je razložil, da je to dovoljeno, ko nastopi nepovratna možganska smrt, kar je mogoče zaznati tudi z instrumenti, ki merijo možgansko valovanje. Šele v tem primeru se lahko sklepa, da je človek mrtev in da ni nobenega upanja več, pa tudi ne potrebe, da bi ga »umetno vzdrževali«. Pred letom dni so na takšen način odklopili mojega sorodnika (mlajšega od mene), ki je doživel hudo možgansko kap.
Jasno je, da takšnega dejanja ne moremo šteti za evtanazijo. So pa znani nekateri odmevni primeri po svetu, ko so velikokrat predčasno poslali v smrt bolnike, za katere je še obstajalo upanje. Tudi pri nas v Sloveniji smo imeli takšen primer. Marsikdo se bo kdo spomnil pred skoraj desetletjem male Neže, ki so jo zdravniki odpisali in je bila obsojena na smrt, vendar so jo njeni starši dali na zdravljenje v Italijo. Preživela je in okrevala. Če bi sledili logiki naših progresivistov, torej novodobnih Mengelejev in Kevorkianov, bi bila danes v grobu. A tudi če bi bila res neozdravljivo bolna in ji ne bi mogel nihče pomagati, bi si zaslužila dostojen preostanek življenja. Za takšne primere dandanes obstaja paliativna oskrba, ki jo je konec šestdesetih let v Veliki Britaniji razvila medicinska sestra Cicely Saunders. Ne, tu ne gre za »filanje« bolnikov z morfijem – ravno nasprotno. Gre za to, da bolnik kakovostno in s čim manj bolečinami preživi preostanek življenja. Kar omogočajo hospici. Tudi v Sloveniji.
Morda ste opazili, da se je o paliativni oskrbi še pred nekaj leti javno govorilo. V tem času pa je povsem izginila, tako iz medijev kot iz uradnih ustanov. Kar ni naključje. Če se namreč paliativno oskrbo potisne v tabuizirano območje, mnogo ljudi misli, da to ne obstaja, zaradi česar se lahko lažje odločajo za evtanazijo. Ker jim oblast pač servira le del resnice o tem, zamolči pa mnoge pasti, ki prežijo nanje. O tem pričajo mnogi primeri starostnikov iz Nizozemske, ki se raje odločajo za bivanje v domovih za starejše v Nemčiji, saj se tam počutijo veliko bolj varne. V nasprotnem primeru bi lahko postali celo žrtve lastnih svojcev, ki bi jim podtaknili kakšen papir v podpis, s čimer bi »prostovoljno« podpisali svojo smrtno obsodbo. Teh primerov je še posebej veliko pred poletnimi dopusti.
Trenutna slovenska oblastna elita se je torej lotila »dokončne rešitve upokojenskega vprašanja«. Namesto paliative in pokojninske reforme nam je vsilila evtanazijo, namesto dolgotrajne oskrbe smo dobili slednjo samo na papirju, a seveda za mastno plačilo. Tabloidni mediji so ploskali premierju Golobu, ko se je samo dan pred sprejemom zloglasnega zakona zadrževal v domu starejših in ga ena od oskrbovank ni takoj prepoznala, on pa se ji je prilizoval. Je tudi ona pristala na listi za usodno injekcijo? Kdo ve. Dejstvo pa je, da Golobova koalicija s pomočjo čustvenih manipulacij izvaja pošastno prevaro in nam preko evtanazije ponuja agresivnega m(M)ačka v žaklju. To je napad na življenje, na dostojanstvo človeka, na vso etiko in tudi na zdravnike, ki se temu upirajo.
Gašper Blažič
