Sedaj tudi največji optimisti ne dvomijo več, da slovensko in tudi vesoljno Cerkev pretresa eden največjih škandalov v novejši zgodovini. Afera s patrom Markom Ivanom Rupnikom, ki je doslej veljal ne samo za umetnika, pač pa tudi vplivnega teologa iz ožjega kroga sedanjega papeža Frančiška, je sprožila skoraj uničujoč plaz, za katerega se še ne ve, koga bo pokopal. Se pa tudi že ugiba, kdo bo iz te zgodbe izšel kot zmagovalec.
Naj najprej osvežimo osnovna dejstva: gre za jezuita, ki je doslej užival tako rekoč kulten status, zlasti med tistimi aktivnimi katoliki, ki jim je blizu ignacijanska duhovnost in so morda tudi aktivni pri Skupnosti krščanskega življenja, ki jo je na Slovenskem dejansko postavljal prav Rupnik s sodelavci. Zato ne čudi veliko prizadetost in trpljenje tistih, ki so v njem videli veliko duhovno in moralno avtoriteto. Do tiste slavne podelitve Prešernove nagrade, zaradi katere je Svetlana Makarovič nase opozorila s patetično zavrnitvijo te nagrade, je bil širši javnosti praktično neznan. Nekateri levičarski mediji menijo, da je Rupnika takrat dejansko povzdignil Jože Kušar, arhitekt, specializiran za obnovo cerkva in župnišč, ki je bil takrat tudi predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada.
V svetovnem merilu pa je Rupnik postal vpliven predvsem po izvolitvi sedanjega papeža Frančiška pred skoraj desetletjem. Verjetno ne samo zato, ker oba pripadata jezuitom, redovni skupnosti, ki se je v zgodovini dala na razpolago vsakemu papežu, nikoli doslej pa ni imela »svojega« papeža, ki bi izhajal iz vrst jezuitov – ampak tudi zaradi agende, ki je pri sedanjem papežu nekoliko drugačna kot pri predhodnikih, morda tudi zaradi latinoameriškega porekla. Že takrat, leta 2013, se je namreč govorilo, da je bil prejšnji papež, še vedno živeči Benedikt XVI. prisiljen v odstop (kar je osebno zanikal) in da se je papeškega prestola polastil antikrist in levičar trde linije. Toda pregled skoraj desetletnega pontifikata kaže, da sedanji papež vendarle ni krenil v skrajni modernizem in ni uvedel takih revolucionarnih potez, kot so mnogi pričakovali. Mnogi katoliki so ga težko sprejeli, češ da pomeni odmik od dosedanje papeške službe in da podpira levičarske režime. Tako je nedavno sprejel tudi slovenskega premierja Roberta Goloba, kar pa, to je treba priznati, ni nič posebnega – praktično vsak predsednik vlade, tudi v Sloveniji, se namreč pride že kmalu po izvolitvi (in tudi Pavel VI. je sprejel denimo Josipa Broza Tita). Alenka Bratušek denimo se je s papežem srečala tri mesece po Frančiškovi izvolitvi (junija 2013), mesec in pol kasneje sta bili ljubljanska in mariborska nadškofija obglavljeni. No, nekateri razširjajo govorico, da so za odstranitev Antona Stresa z vrha ljubljanske nadškofije poskrbeli kar jezuiti, češ da je pater Jože Roblek v spremstvu Igorja Vovka (zavod Iskreni, tednik Domovina) obiskal papeža. Vendar se je to »skrivno romanje« zgodilo decembra 2013, pol leta po tistem, ko sta bila nadškofa Stres in Marjan Turnšek predčasno upokojena.
Sicer pa ni skrivnost, da je v katoliških krogih precej alergije na jezuite, podobno kot na Opus Dei. Vendar jim, zanimivo, zunanji kritiki očitajo, da iz Cerkve delajo nekakšen absolutistični sistem, kar naj bi se z izvolitvijo jezuita za papeža samo še zaostrilo. Medtem ko so katoliške kritike na račun jezuitov precej drugačne in jim očitajo hudo nagnjenost k modernizmu, levičarstvu ter spogledovanju z ezoteriko. Veljajo pa za redovno skupnost, ki veliko vlaga v izobrazbo, njeni duhovniški kandidati pa imajo zelo dolgo formacijo (okoli deset let). V zgodovini so bili celo ukinjeni in večkrat izgnani, vendar pa jim pripada čast, da upravljajo z univerzo Gregoriana, eno najbolj znanih papeških univerz.
Nedvomno pa je bilo v dvajsetem stoletju kar precej jezuitskih mislecev, ki so se znašli tudi v preiskavi s strani Svetega sedeža zaradi domnevno krivoverskih idej, kot npr. Henri de Lubac, Pierre Teilhard de Chardin (zanimivo, slednji je s svojimi idejami navdušil nadškofa Stresa v mladih letih, nekateri pa mu očitajo spogledovanje s transhumanizmom), pa ezoterični Anthony de Mello… Med znanimi vplivnimi jezuiti, ki so sodelovali na drugem vatikanskem koncilu, je bil denimo Karl Rahner, v Sloveniji pa Karel Vladimir Truhlar, ki je predaval na ljubljanski teološki fakulteti. Predvsem so močni na področju duhovnosti, duhovnega spremljanja, v samostojni Sloveniji tudi na področju pastorale zakoncev in zaročencev ter duhovnem spremljanju posebnih skupin (denimo ločenci), izobražencev…
Ta dejstva seveda navajamo tudi zato, da bo lažje razumljiv odpor, ki se pojavlja v odnosu do jezuitov. Ko smo nedavno skušali pridobiti kakšno mnenje iz slovenskih jezuitskih vrst, so nam v glavnem pritrdili, da ni dvomov, da je Rupnik res grešnik (a kot je zapisal nekdo na twitter sceni, vseeno ne takšen, da bi redovnice privezal za radiator), a pri tem je bilo očitno krivo tudi obnašanje vrhov, vsaj tistih, ki so vedeli za to, pa niso ukrepali. Glede na šokantna priznanja generalnega superiorja jezuitov, sicer Venezuelca p. Artura Sose, sedaj ni več dvoma, da ima Rupnik na vesti vsaj en hud prekršek, zaradi katerega je bil celo izobčen iz Cerkve (spovedna odveza partnerki, s katero je grešil), medtem ko se bo za ostale primere šele ugotavljalo. Seveda bo zanimivo izvedeti, kdo vse je vedel za te primere in ni ukrepal. Nekateri tuji mediji opozarjajo, da so patru Rupniku gledali skozi prste in mu kljub previdnostnim ukrepom dovoljevali delovanje. Kot smo poročali, so sedaj izdali javni poziv morebitnim žrtvam duhovne in psihične zlorabe. Že zdaj pa je jasno, da so tudi mainstream cerkveni mediji v Sloveniji v precejšnji zadregi, saj so skoraj ves čas sodelovali s »padlim angelom«, kot ga imenujejo zlobni jeziki, vendar je potrebno istočasno dodati, da je do prvega medijskega poročanja o Rupnikovih grehih vedelo dejansko zelo malo ljudi. Zato bi bilo na tem mestu napačno, da bi odgovornost za Rupnikove grehe širili tudi na tiste, ki so zadnja leta k njemu hodili na duhovne vaje. Lahko pa se kasneje vseeno izkaže, da morda vseeno ni bil tako hud grešnik, kot ga sedaj prikazujejo in da so zadevo napihnili nalašč. Poglejmo nekaj ozadij:
- Rupnik bi bil, če bi še naprej ohranil čisto podobo, skoraj zagotovo pretedent za kardinala, podobno kot sedaj že legendarni duhovni mentor Centra Aletti p. Tomaš Špidlik, ki je pri osemdesetih letih postal kardinal. Ta čast sicer doleti mnoge redovnike, ki imajo posebne zasluge, denimo papeškega pridigarja patra Cantalamesso, sicer kapucina, ki je zaprosil za spregled obveze škofovskega posvečenja, ki je po cerkvenih zakonih sicer pogoj za prejem kardinalskega naziva.
- Afera je bila skoraj zagotovo namenjena predvsem papežu Frančišku in bo morda pospešila njegov morebiten odhod, ki ga sicer omenja že nekaj časa. Obstaja namreč možnost, da se bo Frančišek zgledoval po Benediktu XVI. in ne bo za vsako ceno vztrajal na papeškem prestolu do smrti, saj je navsezadnje star že 86 let (rojstni dan je praznoval pred nekaj dnevi), kar pomeni, da je že ob izvolitvi presegal kanonično starost, pri kateri se običajno upokojijo škofje ordinariji. Ne pozabimo: papež je v osnovi rimski škof.
- Afera z Rupnikom bo skoraj zagotovo tudi vplivala na izvolitev naslednjega papeža. Če je doslej veljalo, da so papeži brez večjih težav zagotavljali izvolitev »sebi primernega« naslednika s tem, ko so imenovali kardinale z volilno pravico, bi lahko naslednji konklave pomenil neko točko preloma, če bi se izkazalo, da sedanji papež ni bil zvest svojim zavezam o ničelni toleranci do zlorab in da je patru Rupniku skrivaj »dajal odpustke«, s tem pa uporabljal različna merila.
- Škandal z Rupnikom načenja tudi papeževo pozicijo v odnosu do modernistično-liberalnega nemškega lobija »Sinodalna pot«. No, tu se je izkazalo, da je papež Frančišek bolj konservativen od omenjenega lobija, ki mu je papež diplomatsko očital, da mu ni treba posnemati evangeličanske cerkve. V zadnjem času so se zato mnogi spraševali, ali bo nemška »Sinodalna pot« zaradi dejstva, da ni mogla prepričati papeža, sprožila razkol. Pozivi k ukinitvi celibata pa se širijo tudi med katoličani v Sloveniji, kar pa veliko zveze z Rupnikom nima, saj je Rupnik redovnik, za redovne duhovnike pa velja, da položijo zaobljube svojemu predstojniku in jim ni treba neposredno sprejeti celibata, ki je tako stvar zgolj škofijskih duhovnikov, pa še to le v »latinski« Cerkvi, ne pa denimo pri grkokatolikih, ki imajo enako pravno ureditev kot pravoslavne Cerkve, kar pomeni, da so duhovniki lahko poročeni, če se poročijo pred duhovniškim posvečenjem. In morda se čuti v ozadju te afere tiho zmagoslavje nemških »sinodalcev«, češ zdaj pa imaš, ker nas nočeš poslušati. In še to: tudi sicer lani sprožen sinodalni proces postane priložnost za izsiljevanje papeža s strani nekaterih lobijev. Tudi zato je mogoče pričakovati, da bo papež Frančišek morda že pred deseto obletnico svojega pontifikata najavil odstop.
- Zagotovo je tudi v slovenski Cerkvi vsaj nekaj takšnih, ki ob Rupnikovi aferi tiho uživajo in se privoščljivo hihitajo, verjetno v upanju, da bo ta škandal vsaj delno nevtraliziral njihove dosedanje »zoprnike«, predvsem predsednika SŠK in novomeškega škofa Andreja Sajeta, celjskega škofa Maksimilijana Matjaža ter krog, ki je povezan z njima, sem sodi tudi civilna iniciativa Dovolj.je. Kot je bilo videti, sta bila škof Saje in voditelj omenjene iniciative Janez Cerar dokaj redkobesedna glede Rupnika, kar nekateri sedaj uporabljajo dokaz, češ kdor drugemu jamo koplje… Kar pa seveda še ni razlog za triumf. »Rupnikov proces« se namreč šele dobro začenja in v roku nekaj mesecev bo znano, kaj se je v resnici dogajalo. In pri tej privoščljivosti ter škodoželjnosti niso v igri samo preiskave spolnih zlorab, ki so jih zagrešili nekateri kleriki v Sloveniji, pač pa tudi določene finančne zadeve ter zaostren odnos med ljubljansko nadškofijo ter vodstvom SŠK, saj naj bi bila Ljubljana po zamenjavi vrha SŠK odrezana od vzvodov odločanja. Predvsem pa je tu tarča kritik nuncij Jean-Marie Speich, ki je v ljubljanskih krogih precej nepriljubljen, saj naj bi se »bistveno preveč vmešaval«, trdi naš vir. Omenjenemu nunciju tudi pripisujejo odgovornost za imenovanje prej omenjenih škofov (v Celju in Novem mestu), ki so jima kasneje že zagodli s prvimi obtožbami: Sajetu zaradi domnevne utaje davkov, Matjažu pa zaradi stanovanja, ki ga je imel v Mariboru pred selitvijo v Celje. Afera z davki je hitro poniknila, stanovanjska afera pa ni prišla v javnost, ampak je zgolj krožila med duhovniki celjske škofije kot nekakšna anonimka.
- In sedaj najpomembnejše: od nuncija Speicha je odvisno tudi imenovanje bodočega koprskega škofa, saj je sedanji (Jurij Bizjak) že dopolnil 75 let in s tem kanonično določeno starost za upokojitev. Prav odločitev o novem škofu bi tudi odločila o tem, kdo ima znotraj SŠK večino, zato se je prav tu vnel najbolj umazan notranji investiturni boj, ki je vrhunec dosegel prav te dni. Eden od anonimnih komentatorjev na Domovini – očitno gre za duhovnika iz koprske škofijske kurije, ki je imel v rokah ekskluzivno informacijo o tem, kdo naj bi bil imenovan za novega koprskega škofa, in je to informacijo lansiral v javnost (če je seveda resnična in ne gre zgolj za blef). To naj bi – po prvotnih načrtih – postal p. Ivan Bresciani, jezuit, doma iz Gorice, ki ima pri jezuitih tudi rodnega brata. Med drugim je bil p. Ivan Bresciani župnik v ljubljanskih Dravljah ter provincialni predstojnik slovenskih jezuitov. Tako bi SŠK dobila še enega jezuita, prvi je mariborski nadškof Alojzij Cvikl, ki je bil prav tako župnik v Dravljah ter provincialni predstojnik. To bi seveda pomenilo, da bi »Rupnikova linija« dobila večino, kar bi zlasti t. i. ljubljanski lobi spravil v zadrego. Pater Ivan je trenutno vicedirektor Centra Aletti, kjer je bil še do nedavnega predstojnik p. Rupnik. Kot pravijo poznavalci, bi se imenovanje koprskega škofa že zgodilo, če ne bi prišlo do afere Rupnik, sedaj pa bo Sveti sedež moral postopek izbire ponoviti, saj bi vztrajanje pri prvotni kadrovski izbiri pomenil popoln polom vatikanske diplomacije in tudi nuncija Speicha. Po vsej verjetnosti se bo tako postopek imenovanja novega škofa v Kopru precej zavlekel, kar sicer ne bi bilo prvič. Že omenjena »Roblekova misija« naj bi zavlekla imenovanje ljubljanskega nadškofa, kjer naj bi preprečili imenovanje kandidata, ki je predstavljal menda preveliko kontinuiteto v odnosu do prejšnjega vodstva. Vendar so se, kot kaže, tudi pri izbiri sedanjega ljubljanskega nadškofa nekoliko ušteli.
- Seveda ima ta zadeva tudi deloma politično razsežnost. Čedalje bolj se namreč širijo govorice, da novi škofje niso naklonjeni temu, da bi ljudi osveščali o njihovi državljanski dolžnosti, kar naj bi pomenilo, da vodstvo krajevne Cerkve prevzemajo »levičarji«, ki želijo uvesti povsem nasprotne smernice od tistih, ki naj bi jih uvajal npr. nadškof (in sedaj kardinal) Franc Rode in nato Stres. Vendar se postavlja vprašanje, ali je temu res tako, saj je potrebno ločiti običajne geste vljudnosti od javno izraženih stališč v konkretnih zadevah. Jasno je tudi, da morebitna politična agitacija duhovnikov ne bi prinesla bistvenih premikov pri odločanju ljudi na volitvah (prej bi to sprožilo obratno reakcijo). Ob tem velja tudi spomniti, da sta oba najnovejša škofa (Saje in Matjaž), podobno kot ljubljanski nadškof Zore, povsem korektno sodelovala tudi s prejšnjo vlado, vendar se v tem trenutku Cerkev manj ukvarja z odnosi z državo in več sama s seboj. Kar je v teh časih normalno. No, mimogrede velja spomniti, da v Rodetovih časih v Ljubljani mnenje večine slovenskih jezuitov o tedanjem ljubljanskem nadškofu ni bilo ravno idilično…
Če potegnemo črto, potem lahko ugotovimo, da obstaja močan motiv za to, da se morebitni škandali patra Rupnika napihnejo do onemoglosti, ker nekomu pač to koristi. Vendar bi morala biti vsaka škodoželjnost odveč, kajti škandal povzroča, vsaj kratkoročno gledano, gromozansko škodo slovenski in svetovni Cerkvi – a po drugi strani je to priložnost za razčiščevanje dosedanjih tabu tem, to pa so duhovne in psihične zlorabe. Ki pa jih tudi ni tako malo in povzročajo toksično cerkveno kulturo, ki velja za eno največjih uničevalk nove evangelizacije.
C. R.
