Izstopi iz duhovniških vrst v tem času niti niso tako redki. Še ne tako dolgo nazaj smo tako spremljali dokaj bizarno zgodbo o izstopu župnika v Stranjah pri Kamniku. Sedaj je na Štajerskem odjeknila novica, da je iz duhovništva odšel dokaj mlad duhovnik, ki je imel novo mašo pred dobrimi petimi leti.
Pogosto je tako, da nekoga začnemo ceniti šele takrat, ko ga izgubimo. In tako je tudi pri duhovnikih. Ob neugodnih trendih, ko število duhovnikov pada zaradi zelo nizkega prirasta novih, medtem ko se obstoječa duhovniška populacija stara, so izstopi mlajših duhovnikov še toliko bolj boleči. Še bolj pa nenadna smrt nekoga, ki je bil še na višku svojih moči. Zadnja leta je bilo takšnih primerov že kar nekaj, zlasti v ljubljanski nadškofiji. V zadnjih mesecih smo zabeležili tudi dva kazenska izgona iz kleriškega stanu. Medtem pa župnije objavljajo statistike za preteklo koledarsko leto. In praktični nikjer ne morejo biti zadovoljni, saj je padec verske prakse po epidemiji covid19 še posebej drastičen. In če je ljudi, ki potrebujejo Boga, manj, je razumljivo tudi duhovnikov manj.
Kaj se torej dogaja z našimi duhovnimi poklici? Kolikor vemo, se zanje veliko moli. Ali je torej Bog gluh za naše molitve?
Poglejmo, kaj je v zvezi s tem dejal celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž ob lanskem intervjuju za Radio Ognjišče glede tega, kako nagovoriti mlade:
“Danes jih lahko nagovorimo samo še s svojim življenjem. Lahko veliko govorimo o nauku, potrebi, ampak nenazadnje se bo mlad človek odločil za tja, kjer bo čutil, da je vera otoplila srce, da bi so želel biti tak. Odkar sem prišel v Celje kot škof, kjer se vidi, da poklicev ni, da je stanje tako kot je, da smo duhovniki v letih, se zdi, da je glede tega med nami nepotrpežljivost, užaljenost. V smislu, »Gospod, mi smo vse zapustili in šli za teboj, kje so zdaj rezultati, ljudje, ki bi to opazili…«. Opominjam brate, da delamo na sebi, naši odnosi morajo postati evangeljski, naše življenje mora goreti za Kristusa, takrat bomo opravičeno pričakovali, da se nam nekdo pridruži. Če bomo vabili samo s tem, da je veliko dela, pa to celo ostraši … Zakaj bi moral jaz iti tja, kjer je veliko dela, to ni pameten razlog. In Gospod to vidi. Kaj če nam hoče povedati, da smo delali veliko, ampak na slepem tiru… To je tudi sodobna bolezen, za nič več nimamo časa, od jutra do večera imamo poln urnik. Se kdaj vprašamo, ali je to koristno, me to osrečuje? Lahko smo zaskrbljeni za usodo Božjega kraljestva Cerkve med nami, hitro bo veliko župnija brez duhovnika, ampak, ali bo tudi brez Boga? Bog lahko po semenu, ostanku spremeni, tudi slovensko družbo. 12 apostolov je bilo dovolj, da so prekvasili cel svet.”
Glede duhovnih poklicev pa je v lanskem prvem intervjuju za Družino po nastopu škofovske službe dejal takole:
“Glavni problem naše škofije verjetno ni pomanjkanje duhovnih poklicev, ampak prepoznavanje in sprejemanje duhovnih poklicev. Postati moramo odprti za poklicane. Ni rečeno, da so tisti, ki so pripravljeni veliko moliti za poklice, pripravljeni tudi konkretno živeti odnose, ki rojevajo in sprejemajo poklice. To namreč najprej pomeni umiranje lastnim predstavam, darovanje, stopanje iz con ugodnosti – tudi osebnih in duhovnih. Ne vem, če bo Gospod razumel kot pravo molitev tisto, ki prosi, da bi imeli vedno svojega župnika in se nam ne bi bilo treba voziti k maši v sosednjo župnijo? Kam naj Gospod danes pošlje mlade poklice? Imamo družinska občestva, ki jih bodo sprejela z vero in ne predvsem zahtevami? Kako naj mlad človek živi celibat v okolju, kjer se niti »verni« ne upajo v javnosti ali po domačih družinah postaviti za evangeljske vrednote in jih izpolnjeno živeti, če vse svoje želje po »svetosti« prelagajo na duhovnika, češ ti pa moraš tako živeti, saj te za to vzdržujemo … V taka okolja Bog ne more pošiljati niti si jih ta ne zaslužijo. In vse te afere, ki jih slišimo, vse te zablode … Čisto normalno je, da mladega človeka vse to splaši, da več ne vidi v globino in celoto.”
Ali lahko pritrdimo škofovim besedam? Kolikokrat se celo med vernimi ljudmi o kakšnem mladem fantu, ki gre v semenišče, izvije tisti že kar stereotipni vzdih: “A ga ni škoda…” Nekaj podobnega se je zgodilo pisatelju in duhovniku Janezu Jalnu, češ tako simpatičen fant je, saj bi bil ja za “oženit”. Pa je šegavo odgovoril, da je Jezus najboljše fante izbral zase, “aušus pa babam pustil”. A šalo na stran: živimo v okolju, ki ni le sekularizirano in velikokrat tudi sovražno do vere in Cerkve, ampak tudi izraža zelo majhno potrebo po duhovnikih. Predstavljajmo si, da si nek duhovnik še utrga nekaj časa za vsakdanje spovedovanje pred večerno mašo. Koliko ljudi bo prišlo k spovedi? Morda en na teden?
Kaj torej to pomeni? Morda to, da med ljudmi po eni strani ugaša potreba po pristnem krščanskem življenju. Kar je, po drugi strani, povezano z našo osebno vero in odnosu z Bogom. Živimo v času, ko je potreba po duhovnosti velika, vendar je tudi ponudbe veliko. In tudi kristjanu ni težko poseči po kakšni bolj privlačni ponudbi iz nabora koktejl duhovnosti. Tudi cerkvene strukture se na to dogajanje odzivajo prepočasi in marsikdo se v strahu pred negotovo prihodnostjo še vedno klepa “starega vina” in “starih mehov”. A to je le vrh ledene gore, ker smo ljudje morda še vedno “scrkljani” in si mislimo, da mora infrastruktura ostati takšna kot pred 50 leti, ko je vsaka malo večja vas imela svojega duhovnika.
Pa se vrnimo nekoliko še k liku mladega duhovnika, ki se začne spraševati, zakaj še sploh vztraja v duhovništvu, če pa mu svet okoli njega ponuja nekaj bistveno lažjega, manj stresnega. In če ima morda v svoji bližini tudi kakšen “dober zgled”, denimo nekdanji duhovnik, ki mu sedaj nič ne manjka in uživa s svojo družino… A za svojo (ne)trdnost ne moremo kriviti zgolj njega. Duhovnik je namreč dar za vso ljudstvo, tako kot je bil med Izraelci Levijev rod tisti, ki je opravljal duhovniško službo, vzdrževalo pa ga je ljudstvo. In navsezadnje, ali znamo ceniti dar duhovništva? In, ali znamo to tudi pokazati? Ali molimo tudi za stanovitnost duhovnikov ter za njihovo zaščito? In seveda, ali menimo, da smo sami potrebni spreobrnjenja in tako ustvarjamo evangelijske odnose, ki so naklonjeni duhovnim poklicem? Če je odgovor DA, smo na pravi poti.
J. S.
