V preteklih dneh so kuloarje polnile bizarne vsebine o tem, kako se je nekdanji Zaresov poslanec Franci Kek znašel v kleščah mladega duhovnika Tadeja Ložarja, ki je novomeškega nekdanjega poslanca preko družbenega omrežja opomnil, da se ima sicer lahko za kristjana oz. katoličana, vendar se lahko z določenimi dejanji tudi sam izobči, če javno podpira stvari, ki so v nasprotju z naukom Cerkve.
No, paradržavni informacijski portal Siol.net, ki ga Golobova vlada preko lastništva državnega Telekoma praktično povsem obvladuje preko podjetja TS Media, je to razpravo, ki sicer ni bila nič posebnega – začele se je z razpravo, ali lahko zavod Katoliška mladina vabi na vikend vojaškega usposabljanja (o tem bi lahko sicer veliko povedal prvi vojaški vikar dr. Jože Plut) – izkoristil za dokaj bizaren poskus nabiranja bralcev. Z naslovom, ki naj bi kazal, da je Tadej Ložar, sicer župnik župnije Homec pri Radomljah, nič manj kot – izobčil.
Velika večina javnosti je o izobčenjih slišala verjetno iz zgodovinskih učbenikov o temačni zgodovini Cerkve, ki je kakor ves čas izobčevala. Celo vladarje. In če boste povprašali povprečnega Slovenca o tem, kaj pomeni izobčenje iz Cerkve, vam bo zrecitiral, da je vsaj v tistih časih to pomenil uvod v zanesljivo smrt. Dandanes se o izobčenjih praktično ne govori več, toda pravi vir o tem, kaj to pomeni, je Zakonik cerkvenega prava iz leta 1983, ki sicer omenja tri stopnje cerkvene kazni: interdikt (prepoved prejemanja zakramentov, velja predvsem za laike), suspenz (velja predvsem za klerike) ter izobčenje. Pri čemer kazen lahko izreče ali krajevni ordinarij (škof) ali pa cerkveno sodišče. Nikakor pa take kazni ne izreka katerikoli duhovnik, ne glede na to, da je že omenjeni portal Siol iz vsega tega naredil veliko zgodbo tam, kjer je pravzaprav sploh ni. Kar je seveda bolj stvar novinarske etike, ko nekdo ustvari članek na podlagi polresnic in to lansira v javnost. In smo tako pri tabloidnosti medijev, ki naj bi bili »kakor resni«.
Obstajajo pa tudi primeri dejanj, ki jih civilne zakonodaje sicer ne sankcionirajo, denimo uboj nerojenega otroka. To dejanje zakonik cerkvenega prava šteje kot samoizobčenje, odveza od kazni pa je pridržana le Svetemu sedežu (in ne krajevnemu škofu ali cerkvenemu sodišču). V tem primeru se človek, ki to stori (ni nujno, da ženska, lahko tudi moški, ki je žensko prisilil v abortus), dejansko sam izobči. Vendar velika večina ljudi dejansko sploh ne ve tega. Če to recimo izvedo pri spovedi, se stvar obravnava znotraj spovedne molčečnosti, vendar se storilcu ne more (takoj) podeliti odveza, pač pa po tistem, ko Sveti sedež storilca odveže cerkvene kazni. Posredniško vlogo pri tem za vsako škofijo opravlja izbran duhovnik, ki na spovednem področju opravlja vlogo penitenciarija in dvomne primere s spovedi po strogo tajni poti pošilja v presojo organa Svetega sedeža. Domnevamo lahko, da gre za sicer redke primere. V času jubilejnega leta (kar je denimo letos) lahko Cerkev razglasi možnost takojšnje odveze tudi za tiste, ki bi sicer zapadli vnaprej izrečeni kazni ob samem dejanju.
Tehnično gledano nekdanji Zaresov poslanec, ki se sicer šteje za katoličana, ni bil nikoli razglašen za izobčenega (pa čeprav lahko njegovi medijski prijatelji iz Siola to obračajo v nedogled). Lahko pa to vendarle je, vendar mora to v pogovoru s spovednikom sam preveriti. Če seveda želi. Ker gre za javno osebo, pa mora vrh Cerkve tudi spremljati objave takšnih oseb in presoditi, ali gre v tem primeru za kvaren vpliv na javno mnenje katoličanov. Iz ZDA so denimo znani primeri katoliških politikov, ki so se udeleževali obredov in prejemali obhajilo kljub temu, da so javno podpirali splav in evtanazijo. Pri tem se celo mnenja škofov razlikujejo – nekateri trdijo, da bi jim morali duhovniki odreči prejem obhajila, drugi pa, da je to stvar presoje vesti prejemnikov zakramentov. Toda potrebno jih je v vsakem primeru opomniti, da s podporo spornim praksam delajo škodo tako sebi kot drugim. Sami pa se morajo odločiti, kako bodo ravnali.
V Sloveniji nekako nihamo na področju nekakšne »vseenosti«, ko se lahko vsak svobodno odloča, da prejema zakramente (spoved z odvezo, obhajilo, bolniško maziljenje …) in hkrati zagovarja dejanja in politične programe, ki zanikajo svetost življenja. Trenutno obdobje pa je še posebej občutljivo in morda bo ob tem kdo spoznal, zakaj je v resnici Siol.net sploh lansiral to »afero«. Namreč, prvega septembra se bo začelo zbiranje podpisov za razpis zakonodajnega referenduma o zakonu, ki dejansko legalizira evtanazijo ter zastrupljanje bolnikov, pa ga lahko še tisočkrat imensko zakamuflirajo v nekakšne evfemizme, kot je »pomoč pri samomoru«. Tokrat bo šlo za referendum z zakonodajno močjo in ne za posvetovalni referendum, ki se je že zgodil. Najprej bo potrebno zbrati najmanj 40 tisoč podpisov, za uspeh samega referenduma pa bo potreben dovolj velik kvorum glasov PROTI. To pomeni, da nas spet čaka zelo hud javnomnenjski boj (podobno kot pri »umetniških pokojninah«), predvsem zato, ker se v koaliciji in njenih civilnodružbenih podaljških zavedajo, da zmaga ni samoumevna. Zato lahko pričakujemo, da bodo padali tudi zelo nizki udarci (diskreditacije predlagateljev referenduma in nasprotnikov nasploh) ter številni poskusi manipulacije z javnim mnenjem. Ni odveč omeniti, da se pretežen del slovenskih katoličanov v tem trenutku nagiba k podpori evtanaziji, saj dejansko vedo samo za del resnice. Mnogi ne vedo niti tega, da je bil velik zagovornik evtanazije nihče drug kot Adolf Hitler.
Poleg tega pa je v igri tudi skrivni načrt, kako bi na račun diskusije o izobčenju pripravili akcijo, da bi pred škofi in cerkvenimi sodišči »špecali« katoličane, ki so na strani Izraela in ne nasedajo propagandnim igricam slovenske in globalne levice glede Gaze. Češ da podpirajo genocid ter ubijanje. Zato lahko verjamemo, da se zadeva s Francijem Kekom ni zgodila po naključju. Gre za pripravo na vročo politično jesen.
