Čeprav velja, da Božje kraljestvo ni od tega sveta in ga ne moremo tako zlahka povezovati s tosvetnimi državnimi ureditvami, pa je vendarle naša domovina velik dar, na kar je velikokrat opozarjal tudi blaženi Anton Martin Slomšek, škof in narodni buditelj.
Dan samostojnosti in enotnosti sicer praznujemo to nedeljo, 26. decembra, in je povezan s cerkvenim praznikom sv. Štefana, diakona in mučenca. To nas spominja tudi na dejstvo, da so mnogi Slovenci padli za domovino, a predvsem zato, ker so dali svoje življenje za to, da bi naša narodna in državna skupnost lahko rastla in napredovala. In da bi bila obvarovana pred sovražniki. Lahko torej rečemo, da so tisti, ki so svoje življenje položili na oltar domovine, na nek način izgoreli tudi za Božje kraljestvo. In to ne samo tisti, ki so padli v vojni za Slovenijo, pač pa tudi mnogi rodovi pred nami.
Morda je datum praznika malce neroden. Praznik namreč temelji na plebiscitu, ki je bil tri dni pred tem (23. decembra 1990), njegove rezultate so razglasili 26. decembra 1990 v slovenskem parlamentu. Plebiscit je potekal na četrto adventno nedeljo, 23. december pa je sicer tudi (neobvezni) god sv. Janeza Kancija, svetnika s Poljske. Tudi njegova zgodba je po svoje zelo sporočilna za slovensko pot v samostojnost. “Najznačilnejša poteza značaja in življenja današnjega svetnika Janeza Kancija, ki je živel v 15. stoletju na Poljskem, je bila dobrota srca. Posnemanja vredna pa je neka druga njegova lastnost: bil je zelo občutljiv za napake in grehe proti krščanski ljubezni, zlasti za obrekovanje in opravljanje, v čemer se v večji ali manjši meri pregrešimo vsi. Sam se je teh napak skrbno varoval in se trudil, da bi tudi druge od njih odvrnil. V sobi si je dal po zgledu sv. Avguština napraviti napis: »Ne delaj zdražbe, zakaj pomiritev ni lahka! Ne opravljaj in ne obrekuj, zakaj težko je popravljati krivice!« Ta napis naj bi njega in vse, ki so prihajali k njemu, opozarjal na zapoved krščanske ljubezni,” piše o njem revija Ognjišče (več TUKAJ).
Morda je tudi priprošnja tega svetnika, sorojaka tedanjega papeža, sedaj svetega Janeza Pavla II., pripomogla k temu, da smo Slovenci kljub razprtijam tedaj stopili skupaj. Že nekaj let nas je tepla negotovost: kaj bo z našim gospodarstvom, kako bo z Jugoslavijo, bo tudi pri nas izbruhnila krvava vojna… Leto 1990 je bilo zaznamovano že s prvimi večstrankarskimi volitvami, sredi poletja je počilo še v Kninu, nova slovenska vlada pa je morala brž izvesti reformo svojih oboroženih sil, saj je bila razorožena TO neke vrste brezzobi tiger, ki ni mogel storiti ničesar proti centralistom. Jeseni je bila reforma zaključena, sprejeti so bili novi zakoni, nekaj dni pred plebiscitom pa se je zgodil prvi javni postroj TO, ki je pomenil močno sporočilo tako slovenski kot svetovni javnosti, češ imamo vojsko, ki je pripravljena zaščititi izid plebiscita, kakršenkoli že bo. Negotova pot, ki se je novembra začela v Poljčah, ko se ni vedelo, kakšna bo reakcija ljudi, je 23. decembra dobila drugačne obrise. Slovenski narod je (s pridruženimi prebivalci Slovenije neslovenskega porekla) izrekel svoj DA osamosvojitvi. Tako rekoč enotno. Dan prej je Hrvaška dobila novo ustavo. Svojo novo ustavo pa je Slovenija dobila točno leto dni po plebiscitu.
Ni dvoma, da je bil takšen potek dogajanja sad močne molitve mnogih. Za slovensko pot osamosvajanja so se močno zavzeli tedanji škofje, zlasti ljubljanski nadškof in predsednik pokrajinske slovenske škofovske konference dr. Alojzij Šuštar, svet Pravičnost in mir s predsednikom, kasnejšim nadškofom dr. Antonom Stresom, podpiral nas je papež Janez Pavel II., njegova izkušnja s komunizmom na Poljskem je bila dovolj močna, da je Slovence razumel. Z Božjo previdnostjo so se dogodki odvijali tako, da je bila pot v samostojnost odprta, plebiscit je postavil temelj vsem kasnejšim ukrepom, vključno s sprejemom temeljnih osamosvojitvenih dokumentov ter efektivnim prevzemom oblasti. In to kljub razdvojenosti politike, saj je njen tedanji opozicijski del še vedno vztrajal pri tem, da Slovenija ostane del Jugoslavije.
Čeprav praznik v prvih letih še ni vseboval formulacije “enotnosti”, bi bilo morda danes v duhu skavtske akcije prinašanja betlehemske luči miru še bolje razmišljati o edinosti. Edinost ni uniformiranost, ni neko prisilno poenotenje. Edinost pomeni, da kljub medsebojni različnosti v širšem občestvu delamo za skupne cilje. Kar seveda ni enostavno. Potrebno je namreč lastno spreobrnjenje. Za uspeh nečesa, kar nam je skupno, ne moremo v nedogled v ospredje postavljati lastnih kapric in užaljenosti.
In navsezadnje, če je Božič nov začetek, lahko sporočilo tega praznika povsem enostavno povežemo s praznikom samostojnosti in enotnosti. Božič je povezan s prelomnico, ko je noč v letu najdaljša. In od takrat naprej se dnevi spet začnejo daljšati. To pomeni tudi pot v pomlad. A če v srcu ostaja tema, potem pomladi ni in ni.
C. R.
