foto: Pixabay

O zadoščevanju smo na našem portalu nekaj malega že pisali, vendar se zdi, da kristjani o tej plati duhovnega življenja vemo veliko premalo. Navadno se ga omenja le pri pobožnostih v čast Jezusovemu in Marijinemu Srcu. 

V posvetilni molitvi Marijinemu Srcu lahko zasledimo tudi tole: “Po tvoji želji bomo za spreobrnjenje grešnikov radi molili rožni venec in s pobožnostjo prvih petkov in prvih sobot zadoščevali Jezusovemu in tvojemu Srcu za vse žalitve, s katerimi vaju žalimo mi in Bogu odtujeni svet.” Molitev torej omenja zadoščevanje za žalitve, ki jih je deležen Bog. Ker je Bog ljubezen, ki se še posebej izraža prav preko Jezusovega Srca, in ker žalitve Boga pomenijo tudi žalitev Božje Matere (in tudi brezbrižnost je neke vrste žalitev!), si svet s tem koplje lastno jamo, saj se odpoveduje Božji milosti in se izroča satanu. Posledica tega pa je, da trpi ogromno nedolžnih ljudi! Spomnimo se sporočil iz Fatime: Marija je namreč rekla, da bo neupoštevanje njenih želja v zvezi s fatimsko pobožnostjo ter posvetitvijo Rusije njenemu Brezmadežnemu Srcu prineslo veliko trpljenja vsem, tudi dobrim. Slovenski narod je to bridko občutil ne samo z drugo svetovno vojno, ampak tudi komunistično revolucijo. Ljubljanski škof Gregorij Rožman, velik častilec Jezusovega in Marijinega Srca, je moral prav tako ogromno pretrpeti – šel je v izgnanstvo, vzeto mu je bilo dobro ime celo pred katoličani.

Zakaj je zadoščevanje potrebno? Prav zaradi dejstva, da je človek po naravi občestveno bitje. Nihče ni na tem svetu sam zase, ampak je v odnosu: z Bogom, ljudmi in s seboj. Smo del občestva: družine, kraja, župnije, delovnega kolektiva, molitvene skupine in tudi širše državne skupnosti. Tako kot grešimo sami in s tem prizadenemo skupnost, tudi grehi drugi na takšen ali drugačen način prizadenejo vsakega od nas. Spomnimo se primera Sodome in Gomore: grehi prebivalcev so bili tako vnebovpijoči, da sta se mesti obsodili na uničenje. Ali je bilo v teh mestih tudi kaj dobrih ljudi? Morda. Vendar se je rešila le Lotova družina. Dandanes v Ukrajini umirajo mnogi dobri ljudje. Podobno se je dogajalo v vojni v Bosni in Hercegovini. Sami pa izkušamo divjanje neurij s točo, ki prizadene mnoge, tako verne kot neverne.

Na nek način smo torej solidarni z grešniki tako v dobrem kot v slabem. Priče smo hudi sekularizaciji in izgonu Boga iz družbe, sprejemanju grešnih praks (homoseksualnost, teorija spola, evtanazija…), preklinjanju, spiritizmu… Četudi sami tega ne počnemo, smo na nek način vključeni v to, tudi če si ne želimo. Zavedamo se, da bodo posledice teh grehov zadele tudi nas. V Sloveniji to že izkušamo ob zamenjavi državne oblasti, saj so se državne oblasti – s privoljenjem ljudstva – znova polastili dediči totalitarnega režima. Morda nas v prihodnosti čaka huda lakota. Prav tako ne moremo napovedati, kaj se bo zgodilo z rusko invazijo v Ukrajini – vojna vihra lahko postopoma zajame celo Evropo.

Vendar pa imamo to milost in srečo, da nam je Marija že leta 1917 sporočila, kaj moramo storiti. Povabljeni smo k molitvi in spreobrnjenju, tudi postu. To je res. A potrebno je še nekaj več: zadoščevanje. Sv. Pavel je namreč zapisal: “Zdaj se veselim, ko trpim za vas ter s svoje strani dopolnjujem v svojem mesu, kar primanjkuje Kristusovim bridkostim, in to v prid njegovemu telesu, ki je Cerkev.” (Kol 1, 24) In kaj je tisto, kar “manjka” Kristusovemu trpljenju, ki je sicer popolno? Naša svoboda! Bog nam ničesar ne vsiljuje – sami moramo sprejeti odrešenje.

Kdor je že kdaj kaj bral o fatimskih sporočilih, ve, da Marija ne želi nalagati ne vem kako strašno težke pokore. Vsi deli fatimske pobožnosti – spoved, prejem obhajila, molitev, premišljevanje – imajo skupno eno lastnost: namen zadoščevanja. In tu nam res ni naloženo veliko, žal pa smo slabo poučeni o vsem tem in nam je pogosto vseeno. Največkrat pa se sprašujemo, kaj pomeni prejeti sveto obhajilo v duhu zadoščevanja. pomeni predvsem to: da darujemo prejeto Kristusovo Telo v zadoščevanje za lastne grehe in za grehe vsega sveta. Prav včeraj smo praznovali praznik Svetega Rešnjega Telesa in Krvi, zato smo se lahko bolj poglabljali v te skrivnosti. Jezusovo Telo na križu je bilo mučeno, prebodeno.. vse do smrti. S tem dejanjem je Jezus plačal ceno za naše grehe. Dar in milost za vse nas pa je, da smemo vsak dan znova prejemati Sveto Rešnje Telo v hrano – ne kot nagrado, ampak kot zdravilo za našo šibko ter grešno naravo. In prav je, da pri tem v duhu pridružujemo tudi vse grešnike, ki Jezusa ne poznajo ali pa so se od njega oddaljili. Posebej na prvo soboto zato sprejmemo obhajilo v duhu zadoščevanja. Če Božjega usmiljenja ne sprejmemo, moramo vstopiti skozi strašna vrata pravičnosti.

Kot pravi p. dr. Anton Nadrah v knjigi “Fatima – okno upanja”, Marija posebej omenja dve obliki pobožnosti do njenega brezmadežnega Srca: posvetitev Rusije njenemu brezmadežnemu Srcu in zadostilno obhajilo na prve sobote. “Hkrati pa bi ljudje morali prenehati z velikimi grehi žaliti Boga. Tako bi se po Marijinih besedah rešilo mnogo duš, Rusija bi se spreobrnila in imeli bi mir.” Aktualno dogajanje v Ukrajini nas opominja, da je potrebno posvetitev Marijinemu Srcu obnavljati. Papež Frančišek je to storil 25. marca letos, vendar je resnična kakovost posvetitve odvisna od našega osebnega sodelovanja. Tudi Jezusove besede sestri Luciji to odsevajo: “Tiste duše, ki opravijo pet prvih sobot v gorečnosti in z namenom zadoščevanja Srcu tvoje nebeške Matere, so mi bolj všeč kakor tiste, ki to napravijo petnajstkrat, a mlačno in ravnodušno.’«

Sestra Lucija se tudi spominja: “V nekem razodetju okrog marca 1939 mi je naš Gospod rekel: ‘Prosi, vztrajno prosi, da se razglasi zadostilno obhajilo v čast Marijinemu brezmadežnemu Srcu na prve sobote. Bliža se trenutek, ko bo strogost moje pravičnosti kaznovala hudodelstva raznih držav. Nekatere bodo uničene. Končno bo strogost moje pravičnosti padla z večjo težo na tiste, ki hočejo razdejati moje kraljestvo v dušah.’« Zadostilno obhajilo je torej dejanje sprejemanja Božjega usmiljenja za grešni svet, da to usmiljenje lahko prinesemo tudi tistim, ki ga ne poznajo ali so zaslepljeni. 

Pater Anton Nadrah v knjigi o Fatimi tudi pravi:

“Beseda zadoščevanje v fatimskih sporočilih nam ni kar takoj razumljiva. Pravimo, da moramo za grehe, svoje in tuje, zadoščevati. S tem hočemo poudariti svoj delež, ki je potreben pri Božjem odpuščanju grehov in njihovih posledic. Za razumevanje si lahko pomagamo z zgledom iz življenja sv. Frančiška Asiškega. Ko je nekega dne molil v cerkvici sv. Damijana, je zaslišal besede: »Frančišek, ali ne vidiš, da se moja hiša podira? Pojdi in jo popravi!« Mislil je, da ga Bog pošilja obnovit razpadajočo cerkvico sv. Damijana. Sam jo je obnovil, nato še cerkvico sv. Marije Angelske. Pozneje, ko je v tej cerkvici molil, je spoznal, da ga Bog pošilja obnavljat živo Božjo Cerkev. Tako tudi mi z zadoščevanjem obnavljamo porušene ali zrahljane odnose, naše in naših bližnjih, do Boga in ljudi.

Katekizem katoliške Cerkve nas uči: »Greh rani in oslabi grešnika samega, pa tudi njegove odnose z Bogom in z bližnjim« (št. 1459). Z grešnim življenjem se porušijo tudi odnosi do Božje Matere Marije, ki je kakor naš »bližnji« in več kot on, saj je naša Mati. Porušene ali načete odnose je treba ponovno vzpostaviti ali okrepiti. Naša zveza z Jezusom in Marijo ter seveda z bližnjim se mora normalizirati in ponovno zaživeti v ljubezni.

Jezus je sicer na križu že zadostil za vse naše grehe in nas je spravil z Očetom, vendar moramo pri spreobrnjenju in spravi sodelovati tudi mi, da si pridobimo polnost duhovnega zdravja in se upodobimo po Kristusu. Z zadoščevanjem in spravo z Božjo pomočjo popravimo raznovrstni nered, ki ga je povzročil greh. Hkrati pokažemo svoje sodelovanje in se pripravimo na sprejem Božjih darov. V nas samih se z delovanjem Svetega Duha in našim sodelovanjem nekaj premika; oblikujemo se po Jezusovem in Marijinem Srcu.”

Prav je, da besedo zadoščevanje pojmujemo dovolj široko. Vsaka žalitev Device Marije je hkrati žalitev njenega Sina, ker je Marija njegova Mati. Prav tako vsi grehi, s katerimi žalimo Boga, žalijo tudi Marijo, saj vsaka žalitev Jezusa zaboli tudi njo. Zato pravzaprav za obojno vrsto žalitev zadoščujemo brezmadežnemu Marijinemu Srcu in po njem neskončno svetemu Bogu s tem, da obhajamo pobožnost prvih sobot. Sestra Lucija ugotavlja: »Marija je trpela v svojem materinskem Srcu zaradi vsake žalitve Boga in Jezusa Kristusa, njenega Sina« (LP 50).

Z zadoščevanjem je povezana beseda žrtev. Sestra Lucija v svoji zadnji knjižici takole razmišlja o njej:

»Žrtev, ki jo darujemo Bogu z vero in zaupanjem, je dokaz naše ljubezni. V vsej zgodovini človeštva, poznane iz ‘Biblije’, so ljudje prinašali Bogu molitve in žrtve za lastne grehe in za grehe ljudstva. Začelo se je z Abelom in Kajnom. Tako je bilo z Mojzesom; s svojim ljudstvom je zapustil Egipt in v puščavi daroval žrtve Bogu; starozavezni očaki so darovali nedolžne žrtve, jagnjeta, kozle, teleta, itd. Bogu so darovali spravne žrtve za lastne grehe in za grehe ljudstva. Kristus se je daroval Očetu kot spravna žrtev za grehe človeštva. Mi moramo le združiti svojo molitev in žrtve z molitvijo in žrtvijo Kristusa, žrtvovanega na lesu križa in navzočega na oltarjih in v naših tabernakljih. Tako z njim obnavljamo njegovo daritev Očetu kot dovršitev njegovega odrešenjskega dela« (LP 47–48).

Nekoliko naprej beremo:

»Marija je trpela v svojem materinskem Srcu zaradi vsake žalitve Boga in Jezusa Kristusa, njenega Sina. Tako naša molitev in žrtve, združene z molitvijo in žrtvijo Jezusa Kristusa, dopolnjujejo, kar še manjka njegovemu odrešilnemu delu. To je naloga nas, ki smo udje njegovega skrivnostnega telesa. Z vero in upanjem hočemo nositi težo svojega križa. Naša Gospa nas je naučila moliti: ‘O Jezus, iz ljubezni do tebe, za spreobrnjenje grešnikov …’ Ljubezen daje vrednost naši molitvi in našim žrtvam v zedinjenosti s Kristusovo molitvijo in žrtvijo« (LP 50–51).”

Kot še piše p. Nadrah, po Marijini napovedi v Fatimi do druge svetovne vojne ne bi prišlo, če bi katoličani prejemali zadostilno obhajilo na prve sobote v mesecu in bi bila Rusija pravočasno posvečena Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ljudje pa bi morali prenehati z velikimi grehi žaliti Boga. Prvi pogoj je bil v času pred drugo svetovno vojno izpolnjen le zasebno in v majhni meri, saj pristojni leirijski škof Jožef da Silva sploh še ni vpeljal pobožnosti petih prvih sobot na fatimski način, drugi in tretji pogoj pa sploh nista bila izpolnjena.

Izkoristimo torej vsako prvo soboto za izpolnjevanje Marijinega naročila iz Fatime, saj bomo s tem pomagali ne samo sebi, ampak številnim bratom in sestram in celotni naši skupnosti, ki zaradi grehov prejema zasluženo kazen.

G. B.