Danes praznujemo praznik spreobrnjenja apostola Pavla. Dogodek spreobrnjenja pri njem navadno povezujemo z velikim Božjim posegom in padcem s konja, ko se mu je mistično razodel Kristus. Čeprav Pavel nikoli ni srečal Jezusa v času njegovega zemeljskega delovanja, je vendarle tako postal priča Njegovega vstajenja. Postal je apostol narodov, iz preganjalca kristjanov je postal evangelizator.
To, kar nas posebej gane pri sv. Pavlu, je predvsem spreobrnjenje njegove miselnosti in srca. Dogodek ob poti v Damask mu je povsem spremenil življenje. Če pozorno beremo njegova pisma, ki predstavljajo dejansko največji del Nove zaveze, lahko začutimo, kako je ta kilikijski Jud, po usmeritvi farizej, postal svoboden v Kristusu. Zanj je bil pripravljen iti tudi v smrt. Dejansko je ves čas izstopal iz svojih con varnosti ter udobja.
Podobno seveda lahko zasledimo tudi pri apostolih, ki so pričakali binkoštni dan. Do tedaj boječi in nestanovitni apostoli postanejo strastni oznanjevalci križanega in ostalega Jezusa. Posebej to velja za nestanovitnega Petra, ki je Jezusa celo zatajil. A na binkoštni dan je spregovoril tako silovito, da se je takrat dalo krstiti tri tisoč ljudi. Pazite: ne govorimo o nekem izobraženem škofu, ki bi govoril iz svojih moči, ampak o ubogem ribiču! To pomeni, da je galilejski ribič Simon, ki mu je Jezus dal ime Kefa (skala, zato Peter) govoril v moči Svetega Duha, ki ga je notranje povsem preobrazil. Simon Peter je bil tako orodje Svetega Duha.
Sveto pismo v izvirniku navadno uporablja za spreobrnjenje besedo spremenitev (metanoia), ki pomeni preusmeritev mišljenja. Hebrejska beseda za spreobrnjenje pa je največkrat »šub«, ki pomeni izbrati drugo pot ali obrniti se po poti nazaj. Spomnimo: že Janez Krstnik je klical k spreobrnjenju, za njim je ta klic ponavljal Jezus. Spreobrnjenje je pomenilo spremembo miselnosti in spremembo srca. Ni šlo torej za neko zunanje dejanje. Dejanje spreobrnjenja je sodelovanje milosti in narave: človek je tisti, ki pokaže voljo in željo po spremembi, da stopi iz dosedanjih con varnosti ven ter se pusti Bogu, da ga preobrazi. Spreobrnjenje torej ni zgolj stvar lastnih človeških naporov, ampak Božje milosti, vendar je potreben odgovor človeka na ta klic. Milost namreč predpostavlja naravo.
S pojmom spreobrnjenja se bomo nekoliko več srečevali v postnem času. Vseeno pa smo vabljeni k premišljevanju o tem, kaj lahko storimo v svojem življenju. Če vemo, da je uresničevanje Božje volje nekaj, kar resnično in globinsko uresničuje človeka (v nasprotju s posvetnimi zadovoljstvi, ki delujejo le na kratek rok), potem bomo morda prišli do spoznanja, da potrebujemo nekakšno spremembo pri sebi. Morda je naše doživljanje sveta in ljudi okoli sebe tipično negativno, pesimistično. In čutimo, da iz tega ne moremo izplavati. Dejansko smo tako rekoč vklenjeni v spone obrambnih mehanizmov, ki pa nas v resnici ne varujejo, ampak le še bolj potlačijo v stanje osamljenosti in žalosti. In prav v tem se skriva velika hudičeva prevara. A si ne znamo pomagati, saj delujemo nagonsko.
Za nami je tudi nedelja Božje besede. Prav to je lahko tudi izziv pri razmisleku o tem, kaj je resnično spreobrnjenje. Lahko da je nedeljska maša praktično edini dogodek, kjer Božjo besedo sploh slišimo, vendar gre nekako mimo naših src kot nek ostanek preteklosti. Češ, takrat je Jezus morda res ozdravljal, zdaj pa tega ne počne več, torej smo prepuščeni sami sebi. Res je, da v naši Cerkvi (in po naših cerkvah) primanjkuje pričevanj ter pristne pedagogike, ki bi delovala kot nekakšno “rahljanje zemlje” v naših srcih, da bi seme padlo v plodno zemljo in bi iz njega začelo rasti. Morda je težava tudi v nezadostnih poučevanjih in posledično v neveri celo samih oznanjevalcev Božje besede. Vendar nas to ne sme pohujšati – Božji besedi sami s tem ni nič odvzeto.
Za navdih si lahko preberete kakšno pričevanje, denimo TUKAJ. Zagotovo je na internetu precej zanimivih pričevanj o tem – tudi o mladi katoličanki, ki jo je Jezus ozdravil, čeprav sama ni verjela v to (glej TUKAJ).
Torej, če boste povabili Boga, naj vstopi v vaše življenje in naj se razodene, se bo zagotovo nekaj zgodilo. Pomembno je, da greste “preko sebe”, da “upanje proti upanju”. Iti preko sebe pomeni pričakovati nekaj, kar zunanje okoliščine v tistem trenutku tajijo. In to je že začetek spreobrnjenja.
G. B.
