Ob začetku postnega časa smo se pogovarjali s patrom dr. Vinkom Avguštinom Škafarjem, kapucinom, duhovnikom in upokojenim predavateljem pastoralne teologije, ki nam je spregovoril tudi o skupni hoji v okviru aktualne sinode.
Rodil se je leta 1939 v Beltincih. V letih 1954–1956 je obiskoval kapucinsko gimnazijo v Osijeku, nato noviciat v Varaždinu in medškofijsko gimnazijo v Zagrebu, ki jo je leta 1959 končal z maturo. Po odsluženem dvoletnem vojaškem roku v Makedoniji se je leta 1961 vpisal na zagrebško teološko fakulteto, študij pa je nadaljeval in ga leta 1967 končal na Teološki fakulteti v Ljubljani. V duhovnika je bil posvečenleta 1966 v mariborski stolnici. Po tedanji navadi je dobil redovno ime Vinko. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je vpisal pedagogiko in sociologijo (»da bi bolje razumel takratno mladino«), a študija ni končal, ker je odšel na podiplomski študij v Rim, kjer je leta 1974 doktoriral na Antonianumu z disertacijo Skupno duhovništvo kot temelj za družinsko duhovnost v luči 2. vatikanskega cerkvenega zbora. Njegova službovanja v pastorali so vezana na Slovensko kapucinsko provinco. V letih 1967–1970 je bil magister kapucinskih bogoslovcev in semeniščnikov v Ljubljani, nato 1970–1971 kaplan pri sv. Ceciliji v Celju in prvi upravitelj duhovnije (manjše župnije) Svetina nad Celjem, kamor se je znova vrnil po končanem študiju v Rimu. Leta 1977 je prišel k Sv. Ožbaltu na Ptuju, kjer je opravljal službe kaplana, župnika, dekana, dekana-svetovalca in tu ostal do leta 1990. V letih 1977–1983 in 1984–1990 je bil predstojnik kapucinskega samostana na Ptuju in nato šest let provincial Slovenske kapucinske province. Leta 1996 je postal predstojnik kapucinskega samostana v Mariboru pri Sv. Jožefu, leto kasneje je postal tudi župnik te župnije. Poleg dela v pastorali je bil med letoma 1981–2008 urednik družinske priloge Naša družina in 1983–2004 (honorarno še do 2012) predavatelj naTeološki fakulteti Ljubljana, Enota v Mariboru. Od lani je spet v Celju.
BLAGOVEST: Od lani ste znova del pastoralnega osebja v župnija sv. Cecilije v Celju. Zanimivo je, ker sta samostan in cerkev samo streljaj od stolne cerkve sv. Danijela, vmes teče Savinja. Tu ste bili v mladih letih že kaplan in tudi upravitelj duhovnije Svetina. Kakšna je bila župnija tedaj in kakšna je sedaj? Verjetno je kar precej sprememb?
ŠKAFAR: Župnija in kapucinski samostan sv. Cecilije je bilo moje prvo kaplansko mesto, saj sem bil takoj po novi maši najprej vzgojitelj dijakov v našem malem semenišču, ki smo ga takrat imeli v Ljubljani (Štepanja vas) in so obiskovali državno gimnazijo, nato pa v Celju pri Sv. Ceciliji kaplan. Prvo kaplansko mesto ostane vedno s posebnimi črkami zapisano v duhovniškem srcu duhovnika. To velja tako za celjsko župnija sv. Cecilije, kot za duhovnijo Svétina, kjer sem bil uradno prvi umeščeni voditelj občestva. Tam sem učil osnovnošolski verouk in imel mladinski skupini, ki sta bili, predvsem celjska, zelo razgibani. Takratni mladinci so se že vsi srečali z Abrahamom.
BLAGOVEST: V Celje ste ponovno prišli v letu, ko je celjska škofija dobila novega škofa in to vašega sodelavca s Teološke fakultete. Sami ste namreč predavali pastoralno teologijo v Mariboru, sedaj pa vstopate v novo obdobje sinodalne prenove. Ker je škof Maksimilijan tudi med škofi posebej zadolžen za sinodo, – se torej v Celju zelo čuti sinodalni utrip?
ŠKAFAR: Že pokojni Friderik Kolšek, celjski opat, župnik in dekan, je rad govoril: “Celeia docet” (Celje uči). S tem je želel reči, da ima Celje dobro zastavljeno pastoralno dejavnost za tisti čas. Tudi meni se je takrat zdelo, da ima Celje z okolico dokaj živo in ukoreninjeno tradicionalno vernost. Lani je celjska škofija dobila novega škofa dr. Maksimilijana Matjaža, ki je v teh dneh praznoval prvo obletnico imenovanja. Ker je še mlad in visoko izobražen, saj je najboljši slovenski strokovnjak za Sveto pismo Nove zaveze, upravičeno pričakujemo, da bo svoje znanje, gorečnost in svojo skrb na najboljši možen način podaril duhovnikom in vernikom celjske škofije in posledično tudi Katoliški cerkvi na Slovenskem. Kakor je škof in tudi duhovnik tisti, ki mora po svoji službi moliti za svoje vernike, in verniki za svojega škofa, tako upamo, da tudi za novega celjskega škofa, ne samo uradno z imenovanjem njegovega imena med mašnim bogoslužjem, ampak tudi zasebno, po družinah in župnijskih občestvih škofljani priporočajo Kristusu, edinemu velikemu duhovniku sedanjega celjskega škofa. Krajevni škof je namreč v svoji škofiji prvi oznanjevalec (prerok), molivec (liturg) ter voditelj (pastir). Iz tega izhaja, da je po svoji službi vez edinosti za živo škofijsko občestvo. Slovenski škofje so prav celjskemu škofu zaupali pospeševanje edinosti na vseh treh ravneh v času sinode o sinodalnosti, kar pomeni, da mu veliko zaupajo in veliko od njega pričakujejo. Bog naj bo z njim.
BLAGOVEST: Kaj za vas pomeni sinoda, ki jo pogovorno imenujejo »sinoda o sinodalnosti«? Imeli smo že Plenarni zbor Cerkve na Slovenskem, pa pripravo pastoralnega načrta, a se zdi, da nekako ni bilo tistega pravega zaključka.
ŠKAFAR: V Cerkvi, tudi v Cerkvi na Slovenskem, so navzoče kot stalnica vse prvine Cerkve: oznanjevanje, liturgija in služenje. Prav te tri razsežnosti skupnega ali krstnega ter službenega duhovništva gradijo občestvo, ki je Cerkev. Tudi Bog Svetega pisma, razodeti Bog, je občestvo Očeta in Sina in Svetega Duha, kristjani namreč verujemo v občestvo novega človeštva, kar izražamo v veroizpovedi, ko rečemo, da verujemo v “občestvo svetih”. Vsi kristjani poklicani k dejavnemu sodelovanju in h graditvi občestva, ki je cilj. Tako, da bi sinoda, ki traja še po škofijah, morala povezati kristjani v graditvi k občestvenosti, kar je njen imperativ, če želimo ostati kristjani in ne smemo dovoliti, da bi nam zaradi kateregakoli razloga, tudi medijskih skušnjav, prav to bistvo manjkalo. Kristjani, ki smo na skupni poti, se moramo truditi, da bi zaživeli globlje in še bolj navdušeno oznanjevanje, molitev s Kristusom v Svetem Duhu in služenje bratom in sestram, da bi res bili bratstvo, ki je medsebojno povezano in nagovarjali tudi tiste, ki niso kristjani, da bi se medsebojno sprejemali, ljubili in si pomagali. Sinoda želi pomagati, da bi čimbolj kvalitetno komunicirali, se sprejemali, slišali, razločevali in govorili ter tako gradili občestvo bratov in sester. Krščanstvo je občestvena vera, kot je krščanski Bog občestveni Bog – sicer krščanstva ni.
BLAGOVEST: V celjski stolnici ste spovednik penitenciar. Kaj to pomeni?
ŠKAFAR: Vsaka škofija ima tudi duhovnika, rečemo mu škofijski penitenciar, ki je še posebej zadolžen, da skrbi, da spovedanci odhajajo iz spovednice z zavestjo, da je krščanski Bog Bog ljubezni, usmiljenja in odpuščanja. Kristus, ki po duhovniku “odpušča grehe”, je rad ponavljal, da je prišel na svet zaradi nas grešnikov in ne zaradi “pravičnih”. Škofijski penitenciar ima škofovovo pooblastilo, da lahko v Jezusovem imenu in v imenu Cerkve odpušča tudi tiste grehe, ki so po cerkveni zakonodaji pridržani škofom. V tem pogovoru s tako različno vsebino ni možno, da bi to podrobneje razlagal. Za ponazoritev naj povem, da je Cerkev v letu Božjega usmiljenja, ki smog a obhajali od 8. 12. 2015 do 20. 11. 2016, pooblastila “misijonarje usmiljenja”, ki so imeli za tisto leto tudi nekatera posebna pooblastila za odpuščanje pridržanih grehov. Sicer pa je vsak duhovnik spovednik poslan, da bi ljudem sporočal, da je Kristus svojo odpuščajočo ljubezen in usmiljenje, najbolj pretresljivo izrazil, ko je na križu prosil Očeta za svoje morilce: Oče odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.
BLAGOVEST: Sicer pa že župnija sv. Cecilije velja za prvo spovednico celjske škofije. Tja prihajajo na spoved tudi iz bolj oddaljenih krajev. Čemu to pripisujete? Morda tudi zgodovinski ukoreninjenosti kapucinskega reda pri podeljevanju zakramenta sprave? Po tem sta bila znana sv. Leopold Mandić in sv. pater Pij.
ŠKAFAR:V romarskih cerkvah ali po večjih mestih so nekatere cerkve postale še posebej kraji, ki ljudi še posebej nagovorijo, da se ljudje v njih radi spovedujejo. To je lahko zaradi primerne lokacije ali zaradi posebne razpoložljivosti duhovnikov spovednikov. Sv. Leopold Mandić in sv. pater Pij, oba kapucina, sta bila karizmatična spovednika in sta s svojim osebnim Božjim darom ustvarila, prvi v Padovi, drugi v San Giovanni Rotondo, milostne kraje Božjega usmiljenja. Tudi celjski kapucini so imeli med dvema svetovnima vojnama karizmatičnega spovednika p. Lina Praha, katerega posmrtni ostanki počivajo v kapucinski celjski cerkvi. Mnogi so bili že za časa njegovega življenja prepričani, da je bil svetniški spovednik, zato je tudi na seznamu morebitnih svetniških kandidatov. Morda danes tudi njegov grob v cerkvi sv. Cecilije v Celju neslišno sporoča tisto, kar sporočata grobova sv. Leopolda v Padovi in sv. patra Pija v kraju San Giovanni Rotondo v južni Italiji, da je tudi Linova duša že v občestvu svetnikov, v cerkvi pa počivajo njegovi telesni ostanki, ki bodo sigurno poveličani. Bog nas vedno lahko pozitivno in ljubeče preseneča. Zanimivo, da je ob smrti p. Lina Praha, doma iz župnija Rogaška Slatina, ki je umrl 16. decembra1940, in politika in duhovnika dr. Antona Korošca, ki je umrl dva dni prej, Silvin Sardenko (dr. Alojzij Merhar, ljubljanski stolni kanonik, ki je takrat živel v Rogaški Slatini), ki je redno prihajal k Prahu v Celju k spovedi objavil v dnevniku Slovenec daljšo pesem z naslovom “Očetu Linu ob Koroščevem spominu”, ki jo končuje: “Zatékale se duše bodo k tebi, / zatékala se bodo srca k njemu; /vezi ljubezni ne strohne nikdar. /In bolj kot živim je biló mogoče,/za nas so rajni: močni, modri, mili. / In kakor v bratih tebi, oče Lin, /Korošcu večen v narodu spomin” (prim. V. Škafar, P. Lin Prah, Iskan spovednik, Ljubljana 2008).
BLAGOVEST: Zanimivo je, da ste v Celje prišli ravno v letu sv. Jožefa, sami ste do tedaj kot župnik delovali v župniji sv. Jožefa v mariborskih Studencih. Kaj se lahko katoličani naučimo od sv. Jožefa?
ŠKAFAR: Žal je Cerkev med drugim dolgo grešila z grehom opuščanja, ker ni vključevala v evangelizacijo tudi žensk, saj bi številne bile in danes so izjemne oznanjevalke in graditeljice krščanskih občestev. V apostolski in zgodnji Cerkve jr karizme žensk bolj dejavno vključevala v poslanstvo Cerkve, po milanskem ediktu je to vse bolj zanemarjala. Podobno je Cerkev grešila z opuščanjem, ker je predolgo zanemarjala češčenje sv. Jožefa, ki je bil Jezusov domači ali hišni razlagalec starozaveznih praznikov in čudovitih Božjih del, ki jih je Bog naredil med judovskim ljudstvom. Že v začetku 13. stoletja je sicer uspelo sv. Frančišku Asiškemu, da je 25. 12. 1223 v kraju Greccio v Rietski dolini, pripravil prve jaslice in tako vsaj podobo sv. Jožefa pripeljal za Božič v cerkev in posledično tudi z družinskimi jaslicami v krščanske domove. Tako je podoba sv. Jožefa tudi danes, vsaj za božične praznike, navzoča po številnih cerkvah in katoliških domovih. V drugi polovici drugega tisočletja se je v Katoliški cerkvi tudi uradni odnos do sv. Jožefa začel spreminjati in pobožnost ter priporočanje naraščati. Na drugem vatikanskem cerkvenem zboru so sv. Jožefa umestili v mašno glavno molitev, in se mu danes priporočamo, podobno kot Mariji, pri vsaki maši. Tudi zadnji papeži so ga radi omenjali, sedanji papež Frančišek, ki ima celo njegovo simboliko v svojem škofovskem in papeškem grbu, je pred lanskim razglasil leto sv. Jožefa in je celo svoja razmišljanja ob sredah rimskim romarjem podaljšal vse do letošnjega meseca februarja, čeprav se je uradno Jožefovo leto zaključilo že 8. decembra 2021. Tudi sam sem sv. Jožefa v njegovem letu, tudi zaradi mariborske župnija sv. Jožefa, vzljubil na poseben način in ga vidim v občestvu svetih ob Mariji. Rad povem, da je sv. Jožef prej prišel v nebesa kot Marija, ker je pač prej umrl in bi ga naj vstali Kristus ob vnebohodu skupaj z drugimi pravičnimi stare zaveze kot sad njegove smrti “predstavil” nebeškemu Očetu in pridružil občestvu odrešenih. S hvaležnostjo se spominjam lanske devetdnevnice pred Jožefovim, ki smo jo kljub covidu prenašali iz moje takratne župnijske cerkve sv. Jožefa po televiziji Exodus vseh devet dni z mašo in nato po maši še s posebno kvalitetnim programom posvečenim prav sv. Jožefu. Zdelo se mi je, da je sv. Jožef, kljub covidu, pomagal pri proslavljanju njegovega leta . Sv. Terezija Avilska, mistikinja in cerkevna učiteljica, je rada poudarjala, da je Bog podelil milost drugim svetnikom, da morejo pomagati v zadevah določene vrste, v sv. Jožefu pa je spoznala pomočnika za vse zadeve, brez razločka. Papež Frančišek ima na svoji mizi kip spečega sv. Jožefa, saj je v sanjah spoznal Božjo voljo, pod katerega polaga svoje prošnje, ker čuti njegovo prosilno pomoč. Če je imel sv. Jožef imel enkratno vlogo v zgodovini odrešenja, jo ima tudi danes, saj Kristus danes odrešuje sedanje človeštvo po oznanjevanju Cerkve, kristjanov in z zakramenti.
BLAGOVEST: Celjska škofija ima verjetno največji primanjkljaj duhovnih poklicev glede na infrastrukturo. Sami pa ste doma iz Beltincev, župnije, ki je bila v novih duhovnih poklicih zelo plodna. Iz te župnija izhaja tud imurskosoboški škof Peter… Od kod toliko duhovnih poklicev v tej župniji?
ŠKAFAR: Res je, da škofija Celje ima trenutno malo duhovniških kandidatov in tudi primanjkljaj mladih duhovnikov, kljub temu se mi zdi, da je v Celju in okolici lepo število zelo zavzetih katoliških kristjanov, ki so poroštvo, da ob njih lahko vzklijejo, rastejo in dozorijo novi duhovni poklici. Molitev za duhovne poklice je z ene strani prošnja k Bogu, ki poklice obuja, na drugi strani pa molitev za duhovne poklice ob milostni tudi na psihološki ravni teren za nove odločitve za duhovništvo. Posebno, če se uspejo različna občestva mlade spodbuditi, da bi molijo za nove duhovne poklice.
Duhovniki so župnija Beltince zelo zaznamovali na več ravneh, predvsem na tipično duhovniški (oznanjevalni, liturgični in vodstveni) in tudi na narodnostni ravni. Prav v Beltincih, kamor je prihajalo lepo število Mohorjevih knjig iz Celovca pred prvo svetovno vojno, je bilo že takrat narodnostno zelo prebujeno. Zato so bili Beltinci leta 1919 izbrani za slovesno zahvalno mašo ob priključitvi Prekmurja k matičnemu narodu, ko se je tam zbralo okrog dvajset tisoč ljudi. Duhovniki so si s svojim življenjem in delovanjem pridobili tudi visok družbeni ugled v župniji. V letu moje nove maše smo bili iz župnije Beltinci kar trije novomašniki, ki še živio in tudi sedaj ima župnija bogoslovca, ki bo, če Bog da, tudi duhovnik.
BLAGOVEST: Vendarle pa je podlaga za duhovni poklic zdrava družina, če lahko tako rečem. Bili ste prvi urednik priloge Družine »Našadružina«. Sedaj je to že tedenska priloga. Kakšen je bil njen namen?
ŠKAFAR: V življenju je veliko naključij, čeprav kristjani pravimo, da ni naključij, ampak da Bog vodi zgodovino in da se brez njega nič ne zgodi in tako sem postal urednik, čeprav o tem nisem nikoli sanjal. Ker mesečna revija Mladika, ki jo je pred tem izdajala celjska Mohorjeva družba, ni preživela, me je jezuit p. Miha Žužek, s katerim sem sodeloval pri komisiji za zakonsko in družinsko pastoralo, predlagal za urednika brez vsakih mojih uredniških in pisateljskih izkušenj. Zato sem odklonil in predlagal njegovega sobrata, ki je bil na področju zakonske pastorale pionir in tudi zelo uspešen. Kljub temu je Žužkov predlog sprejel tudi ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar in tako sem leta 1981 ob drugem delu “ljubiteljsko” postal urednik in to ostal osemindvajset let. Imel sem srečo in milost, da sem našel na uredništvu Družine Marijo Bratina, kvalitetno lektorico, zavzetega tehničnega urednika Toneta Seiferta in sposobne zunanje sodelavke in sodelavce, med njimi je bil tudi Lojze Peterle, da smo začeli z Družinsko prilogo, ki smo jo pozneje preimenovali v Našo družino. Z njo smo želeli pomagati zakoncem in družinam. V zadnjih letih je Naša družina postal tednik in je vsestransko pomlajena in kvalitetna. Čestitam.
BLAGOVEST: Ljudje smo po naravi takšni, da radi strmimo za ideali in čutimo vrzel med ideali in resničnostjo. Spomnim se vašega stavka, da ta svet niso nebesa. … Kaj želite s tem povedati?
ŠKAFAR: Najprej to, kar je dejal Simon Gregorčič, da zemeljsko “življenje ni praznik … življenje naj bode ti delaven dan”. Nebesa so naš cilj, ki kljub temu, da so predvsem nezaslužen Božji dar, si jih je treba zaslužiti tako, da dodamo k tem Božjemu daru svoje procente ljubezni do Boga in bližnjega. Zato lahko ponovim, da ta svet niso nebesa, smo pa na poti in predvsem smo Božji ljubljenci in zato lahko s pogumom zremo v prihodnost, četudi smo tudi grešni, saj je zmagovalec dokončne prihodnosti samo eden – to je Jezus Kristus, ki je odpuščajoča ljubezen. Kristjani se moramo od nekristjanov razlikovati prav po upanju v prihodnost in v zmago dobrega. To je naša vera.
BLAGOVEST: Svetniške osebnosti so nam kot pričevalci lahko v veliko spodbudo. Tudi sami ste se veliko ukvarjali z njimi: Danijel Halas, Jaroslav Kikelj, pa Cvetana Priol – stoletnico njenega rojstva smo ravnokar obeležili…
ŠKAFAR: Omenil bi predvsem letošnja slavljenca Jaroslava Kiklja in Cvetano Priol. Jaroslav Kikelj je bil umorjen 18. marca 1942, ko je s svojim mariborskim prijateljem in Primorcem Zorkom Simčičem, prišel na kosilo v Ljudsko kuhinjo v Ljubljani na Streliški ulici, kjer so zamaskirani vosovci njegovega prijatelja Kiklja ustrelili. Prav pričevanje Zorka Simčiča je izjemno dragoceno in zasluži, da bi bilo tudi ob 80-letnici umora ponovno obelodanjeno. Stoletnico rojstva Mariborčanke Cvetane Priol smo obhajali pred slabim mesecem in je – tudi po zaslugi medijev – postala tako še bolj znana. Leta 1939 je v mariborski stolnici v mističnem doživetju podarila samo sebe Bogu za Cerkev na Slovenskem, za njene duhovnike in leta 1944 v tovarni tankov pri Gradcu v Avstriji v fantu iz Francije, ki je delal v njeni bližini, doživela drugo “mistično” doživetje, ko je v tem fantu doživela navzočnost trpečega Kristusa. Zapisala, da nacizem, ki je želel uničiti Križanega, tega ni mogel, ker je Kristus navzoč tudi v najbolj trpečih, tudi v tem fantu, ki prisiljeno pomaga pri izdelovanju tankov. Po vojni je Cvetna, študentka na Glasbeni akademiji v Ljubljani nekaj časa stanovala pri mamini sestrični, kjer je živel tudi znani slikar, kipar, profesor in partizanski oficir Niko Pirnat, ki zelo rad dokazoval Cvetani, da ni Boga, in jo s svojim ateizmom izzival. Ono mu je pa obljubila, da bo zanj molila. Ko je leta 1948 postal neozdravljvo bolan, je srčno želel, da bi še enkrat videl Cvetano. Obiskala ga je in kmalu nato je po prejemu bolniškega olja pomirjen umrl. Tudi Cvetanin krščenec Jože Senegačnik ji je hvaležen, kar rad pove in pričuje, da mu je prav Cvetana Priol izprosila, po mamini prošnji, ki je bila Cvetanina prijateljica, milost vrnitve v Cerkev in je danes hvaležen delivec obhajila bolnikom po domovih.
BLAGOVEST: Veliko ste se posvečali tudi pisanju o nevarnih pasteh t. i. novodobne instant duhovnosti, ki jo imenujemo »new age«. V čem je njena največja nevarnost?
ŠKAFAR: Človek je bil vedno lovec na srečo, toda ta pospešenost se je z novimi umetnimi in instant ponudbami še stopnjuje. Gibanje new age ponuja instant srečo, saj je dobro razvil svojo propagando za človeka, ki hlasta po sreči in se ne zaveda, da je človeku sreča lahko samo podarjena, kar je takrat, ko pošteno živi, ko sprejema življenje kot Božji dar in ko spoštuje bližnjega kot svojega brata in sestro, ko bližnjemu podarja in od njega, če je potrebno, od njega prejema odpuščanje. Novodobska duhovnost je tipično samoodrešenjska in sočasno samovšečna in narcisoidna, pa tudi prestrašena in brez upanja. Zato new age človeka ne more osrečiti, končno ga lahko osreči samo Bog.
BLAGOVEST: Menite, da bo sinoda lahko odgovorila na izzive, ki jih prinaša poplava instant duhovnosti?
ŠKAFAR: Kristus bo dajal odgovore na izzive do konca časov, naša naloga pa je, da se nanj osredinimo, da mu prisluhnemo ob upoštevanju znamenj časa. Še bolj se bomo morali naučiti poslušati, saj so novodobni mediji pravi mojstri, da bi nas odvrnili od poslušanja in slišanja Boga in bližnjega. Včasih so lahko za koga tako napadalni, da se celo dva zaljubljenca, ki skupaj sedita na isti klopi, namesto, da bi se poslušala in slišala, si gledala v oči, kar najgloblje izraža utrip njunih src, pogosto komunicirata vsak s svojim pametnim telefonom, ki je brez srca in zastonjske ljubezni, v kateri bi onadva brez zasvojenosti s pametnim telefonom lažje zorela za srečen zakon. Stari rek, da je “Cerkev potrebna nenehnega prenavljanja po evangeliju” je stalnica za Cerkev in posamezne kristjane, ki bo ohranila veljavo do konca sveta. To velja tudi za naš čas, ki je v tisku in v elektronskih medijih poln kratkoročnih ponudb v instant duhovnosti. Za kristjana je duhovnost tisto, kar prihaja od Svetega Duha. Prav Sveti Duh vabi kristjana, da bi spreminjal svoje bivanje v duhovno daritev, kar pomeni v daritev Svetega Duha, postajal vedno bolj človek za druge. Sinoda bo lahko marsikaj osvežila, popravila, dala nov zagon, kar bo pa odvisno v veliki meri od našega angažiranja za vključevanje v sinodalnem skupnem iskanju in v odprtem sprejemanju sinodalnih ponudb brez nepotrebnih vnaprejšnih predsodkov. Vsak ima v tem sinodalnem dogajanju svoje mesto in svojo vlogo tako glede poslušanja I slišanja, tako glede razločevanja, kakor tudi glede podeljevanja svojih spoznanj drugim in oznanjevanja h kateremu smo po krstu poklicani vsi kristjani. Bog vsakega obdarja, ne samo v času sinode, ampak vse življenje z darovi Svetega Duha. Vstali Kristus posameznika in krščanske skupnosti spremlja s svojo besedo, z zakramenti, ter jim nenehno pošilja Svetega Duha, brez katerega ni duhovnega življenja. Sveti Duh mu tudi pomaga, da razlikuje med pristnim in nepristnim, med resničnim in zlaganim, med dolgoročno in pristno in “instant” duhovnostjo.
BLAGOVEST: Lahko v prihodnje spet pričakujemo novo pomlad krščanstva v tej sicer zelo sekularizirani Evropi?
ŠKAFAR: Kakor se je Cerkev na drugem vatikanskem cerkvenem zboru pred šestdesetimi leti soočila s takratnimi problemi, se bo tudi na sinodi z današnjimi problemi. Takrat so bili vključeni v takratno reformo škofje kot sinodalni očetje in njihovi ožji uradni ali privatni teološki svetovalci. danes, ko je čas laikov, pa smo vključeni vsi kristjani. Kakor je takrat Cerkev želela spremeniti samo sebe, tudi v sinodi o sinodalnosti podobno razmišlja in kliče Svetega Duha. Kakor je takrat zbrala najboljše teologe in karizmatike, tako upamo, da ji bo to s pomočjo Svetega Duha tudi sedaj uspelo predvsem z vključitvijo več ženk v sinodalno prenovo. Seveda bo Cerkev ostala sveta in grešna, toda kljub grešnosti je Cerkev je večni čudež, ne toliko ali ne samo v tem, da je tako številna, ampak predvsem v tem, da je lahko vedno kvas in luč sveta zaradi Kristusa, ki je njena glava in je zato tudi peklenska vrata ne bodo mogla premagati. Ni vse v množičnosti, pomembno je, da je kot nosilka upanja, predvsem sol in “luč narodov” in kljub problemom polna “veselja in in upanja”, predvsem upanja, ker je Kristus z njo. Danes ne gre samo za Evropo, ampak za prebivalce vseh kontinentov, ki so povezani v Kristusovi odrešenjski zgodovini. Kakor so v drugi polovici prvega tisočletja precejšen del srednje in severne Evrope evangelizirali irski (iz otokov) menihi, tako je upanje, da bodo Evropo, če bi izgubila krščansko identiteto, ponovno morda evangelizirali misijonarji iz drugih kontinentov. Ne smemo pozabiti na nova, predvsem laiška eklezialna gibanja. Kristus, ki je Odrešenik, – po velikonočnem jutru – dolgoročno več ne more biti premagan, saj stalno pošilja Svetega Duha, ki v jedru človeštva spreminja obličje zemlje in ustvarja novo človeštvo za novo zemljo in novo nebo.
Pogovarjal se je Gašper Blažič
