Miguel Ángel Quintana Paz je akademski direktor Višjega inštituta za sociologijo, ekonomijo in politiko (ISSEP) v Madridu ter profesor na podiplomskem programu Strokovnjak za družbeno komuniciranje na Papeški univerzi v Salamanki (Universidad Pontificia de Salamanca).
Bil je Lonerganov podoktorski štipendist na Boston Collegeu in podoktorski raziskovalec pod vodstvom Giannija Vattima na Univerzi v Torinu. Med njegovimi knjigami so Sapere aude, ali se lahko še vedno imenujemo razsvetljeni; Pravila. Uvod v hermenevtiko Wittgensteina in Sherlocka Holmesa; in Normativnost, interpretacija in praksa. Redno sodeluje z digitalnim časopisom The Objective ter televizijskimi programi Trece TV, El Toro Tv, 7nn in Castilla y León TV.
Álvaro Peñas: V enem od svojih nedavnih člankov ste omenili knjigo Chantal Desol o koncu krščanstva. Ali smo pred koncem krščanske civilizacije?
Miguel Ángel Quintana Paz: Smo v času resnih groženj krščanstvu in hkrati v času, ko je krščanstvo samo na slabem glasu. Sedanje razmere združujejo obe težavi; po eni strani je krščanstvo samo oslabljeno, kar pomeni, da se vse močneje pojavlja dvom v civilizacijo, krščansko kulturo, in sicer s samega Zahoda, kar bi lahko vključili v miselnost Woke.
Wokeizem ima korenine v krščanskih načelih, kot je skrb za žrtve, vendar jih sprevrača, ponareja in spreminja. Od skrbi za žrtve preidemo k malikovanju žrtve, posamezne žrtve in močni spodbudi za žrtvovanje. V krščanstvu je Bog sam žrtev v podobi Jezusa, najbolj nedolžne žrtve, ki je bila križana. V trenutku, ko Boga izvzamemo iz enačbe, Bog, ki za nas postane žrtev, postane žrtev, ki želi postati bog, boginja in idol, ki od svoje domnevne žrtve zahteva popolno poslušnost, čaščenje. To se kaže v stvareh, kot je dejstvo, da se nekaj, kar je značilno za našo civilizacijo, na primer rimsko pravo, začenja spreminjati in začenjamo razmišljati, da za nekatera kazniva dejanja ni treba dokazovati krivde, ampak mora biti obtoženec, če ne pripada skupinam, ki niso žrtve, tisti, ki dokazuje svojo nedolžnost. Ali pa da absolutno resnico posedujejo le tisti, ki pripadajo viktimizirani skupini. Pred zakonom nismo več vsi enaki, ampak so nekateri boljši od drugih, vsi tisti, ki pripadajo viktimizirani skupini, pa imajo večje priznanje.
Več TUKAJ.
Álvaro Peñas / Kulturnimarksizem.si
