Jesús Colina je novinar in založnik, ki je nedavno napisal knjigo o novem papežu z naslovom Papež Leon XIV. − Pastir z blagoslavljajočim nasmehom. Knjiga je bila pri Založbi Družina prevedena v slovenščino, te dni pa se je avtor mudil v Ljubljani na njeni predstavitvi, kjer smo ga ujeli tudi mi in z njim govorili o novem papežu in izzivih, s katerimi se v sodobnem svetu sooča Katoliška cerkev.
Jesús Colina, rojen leta 1969, je po rodu Španec, ki že dlje časa živi v Rimu, kjer se ukvarja z novinarstvom in založništvom. Med letoma 2008 in 2016 je bil svetovalec Papeškega sveta za družbene komunikacije, na ta položaj pa ga je imenoval papež Benedikt XVI. Je tudi urednik in soustanovitelj portala Aleteia.org in direktor agencije Imedia.news. V preteklosti je bil prav tako direktor katoliške videoagencije H2o News, ki sodeluje z različnimi katoliškimi televizijami po svetu. Ustanovil je tudi agencijo Zenit.org in bil uredniški direktor Digitalnega omrežja Katoliške cerkve v Latinski Ameriki. Diplomiral je iz filozofije na Papeški univerzi Gregoriana in iz komunikologije na Univerzi Complutense v Madridu. Je poročen in ima tri otroke.
Gospod Colina, 8. maja letos je kardinal Robert Prevost postal papež. Kako ste sprejeli novico? Ste bili presenečeni?
Bil sem na Trgu svetega Petra, ko se je pokazal bel dim. Bil sem malce prestrašen, saj je bil pred menoj projekt knjige, Robert Prevost pa je bil precejšnje presenečenje. Tudi med novinarji ni bilo nikogar, ki bi videl v njem bodočega papeža. Ko sem torej slišal ime Robert Prevost, vedoč, da moram v nekaj dneh napisati knjigo, sem najprej pomislil, da sem se znašel v zagati. Življenjepis papeža Leona XIV. je sicer zelo zanimiv. Ima štiri magisterije: iz matematike, filozofije, teologije in kanonskega prava. Več let je bil misijonar v Peruju. Bil je generalni prior avguštinskega reda. To pomeni, da je 12 let potoval po svetu in obiskoval avguštinske skupnosti. Hkrati je spoznaval red in Cerkev v svetu. Je tudi prvi ameriški in avguštinski papež, ki prihaja iz države, ki ni večinsko katoliška, kar se je tokrat zgodilo prvič v zgodovini.
Njegov življenjepis je torej precej bogat. Kje so se potemtakem pojavile težave pri pisanju knjige?
Res je, glede tega sem bil vesel, a težava je bila, kako izraziti njegove misli in njegovo sporočilo, saj je to bistvenega pomena. Vendar pa ni nikoli napisal knjige. Kako torej citirati njegove misli brez pisnih virov? Zato sem že isto noč začel iskati njegove govore in pridige iz časa, ko je bil škof v Peruju. V dveh letih, ko je bil v Vatikanu, ni imel govorov ali veliko intervjujev. Zato ni bilo veliko materiala iz tega obdobja. Znašel sem se v zagati. Kako izraziti njegove misli? No, v nekem trenutku se mi je porodila ideja, ugledal sem luč. Sprevidel sem, da če želimo razumeti Leona XIV., moramo razumeti svetega Avguština. Slednji je njegov učitelj, svetovalec in trener, ki je oblikoval njegove misli. Kakšne so torej teme, ki jih je imel sveti Avguštin v svojih mislih in srcu? Moj načrt je deloval. Te teme sem začel iskati v govorih in pridigah novega papeža in sem jih tudi našel. Tako mi je uspelo ustvariti prvi pogled na njegove misli in dušo.
Vaša knjiga je bila objavljena kmalu po tem, ko je Prevost postal papež. Ste jo pripravljali vnaprej ali je šlo za hiter projekt?
Vnaprej sem pripravil poglavja, ki se osredotočajo na zdajšnje izzive Katoliške cerkve, saj se ti ne spremenijo glede na to, kdo je izvoljen za papeža. Zdelo se mi je pomembno razumeti, kje je danes Katoliška cerkev. Včasih mislimo, da je v zatonu, da se bliža koncu. Če vas vprašam, v kakšnem stanju je danes Katoliška cerkev, lahko sledite dvema kriterijema; prvi so vaše osebne izkušnje s Cerkvijo, če jih imate, drugi pa je vaša ideologija. Na to vprašanje boste drugače gledali, če ste na levici ali desnici. Sam pa sem hotel razumeti dejstva, ne mnenj ali osebnih stališč. Zato sem se osredotočil na stvari, kot so krsti, poroke, duhovniki, nune, katoliške šole. bolnišnice itn., da bi razumel, kakšno je stanje. Je Cerkev v zatonu ali se širi?
Kakšne so torej vaše ugotovitve?
Kar presenetljive. Če gledamo na splošna števila krstov in porok, predvsem v Evropi, so v zatonu. Vse manj je tudi nun, medtem ko je število duhovnikov stabilno, a se v povprečju starajo. Tu je veliko izzivov. Obstajajo pa tudi novi in precej nepričakovani podatki iz prejšnjega leta. Število laičnih misijonarjev je večje od števila duhovnikov. Prvič se je na svetu zgodilo kaj takega. Cerkev se spreminja. Največje število semeniščnikov najdemo denimo v Indiji, ne v Italiji ali na Poljskem. Tudi v Nigeriji in Kongu opazimo, da se vsak dan pojavljajo nove cerkve in katoliške šole, vse več je tudi nun in duhovnikov. Zato skušam predstaviti usklajeno sliko resnične Katoliške cerkve, s katero mora novi papež navdihovati.
Do zdaj je veljalo, da Američan ne more postati papež, a to »pravilo« ne velja več. Robert Prevost je iz Chicaga, večinoma pa je služil v Peruju in Rimu. Bi lahko rekli, da njegove izkušnje z vesoljno Cerkvijo pomenijo, da bo, kot namiguje njegov naziv pontifex, prav res gradil mostove?
Prav imate. Pred tem konklavom si ni bilo mogoče predstavljati ameriškega papeža. Če bi šlo za škofa New Yorka ali Washingtona, mislim, da to ne bi bilo mogoče, saj bi druge države, denimo Rusija ali Kitajska, videle v takšnem papežu začetek združevanja svetovne velesile z velikim verskim voditeljem. Vendar pa Prevost ni »resničen« Američan. Je Američan, ki govori številne jezike, kar je precej edinstveno. Je tudi Perujec, saj ima celo državljanstvo. Dolga leta je bil po svetu. Gre za enkratno osebo. Mislim, da so ga zato kardinali izbrali. Sebe prav res vidi kot pontifexa, graditelja mostov. Tudi v svojih govorih pogosto uporablja ta izraz; graditi mostove. To je tudi razlog, da so ga kardinali izbrali. Danes je namreč največji izziv Katoliške cerkve enotnost. V zadnjih letih je bilo več prepirov, razkolov in polarizacije v družbi, ki je vplivala na Cerkev. Grožnja shizme je bila resnična. Zato so kardinali želeli nekoga, ki bi lahko obnovil enotnost Katoliške cerkve. Robert Prevost se jim je zdel pravšnji za to nalogo, tudi zato, ker se je pokazal kot človek služenja, skromnosti in graditve mostov.
Ko je bil izvoljen, je naprej poudaril mir. Katere bodo poleg tega druge glavne teme njegovega papeževanja?
Sporočilo miru je danes zelo pomembno kot svetilnik upanja v svetu vojne. Če pomislimo na Ukrajino ali Gazo, se zavemo pomembnosti tega sporočila. Glede drugih pomembnih tem bi se znova vrnil k njegovemu učitelju svetemu Avguštinu. Danes nam družba ne ponuja razlogov za smisel življenja. Ponuja nam le razloge za kupovanje stvari in za prizadevanja, da postanemo bogati, a nam ne daje skupnih vrednot in smisla za naše življenje. Papež pa nam bo predstavil božjo ljubezen, ne kot nečesa, kar iščemo, temveč kot odgovor. Saj če iščemo božjo ljubezen, to pomeni, da iščemo srečo, ki smo jo poznali včasih, ko smo že bili ljubljeni. Navdaja nas neka vrsta nostalgije po Bogu. Mislim, da je to njegovo prvo papeško sporočilo; obstaja upanje, obstaja smisel življenja, ker ste ljubljeni. To je pravzaprav glavno sporočilo svetega Avguština, ki je bil prvi filozof in teolog v zgodovini človeštva, ki je svoje raziskave temeljil na samem sebi. Vi ste božja stvaritev. Ko greste globlje vase, lahko odkrijete Boga.
Lahko glede na to, da je novi papež Američan in »Zahodnjak«, pričakujemo, da bo vnesel novo iniciativo in dinamiko v Cerkev, ki živi v vse manj krščanski, sekularizirani zahodnjaški družbi?
Da. Najprej bi poudaril, da kot Američan razume družbo komunikacij. Razume sistem komunikacij v naši družbi. To je nekaj, kar ga skrbi. Leta 2012 je imel govor na škofovski sinodi, v katerem se je osredotočal na vprašanje, kako komunikacijski sistemi vplivajo na življenje ljudi. Mislim, da lahko razume to problematiko. Sam je postavil vprašanje, kakšna je misija Katoliške cerkve v sodobni komunikacijski družbi. Je treba ustvarjati več »hrupa«, več vsebine, ali se je treba v takšni družbi posvetiti drugim stvarem? Verjetno nam bo pomagal znova odkriti tišino v družbi hrupa. Skušal bo doseči svoje namene z mediji, da bi predstavil svoje najpomembnejše sporočilo, ki sem ga že omenil; da smo ljubljeni, da obstaja upanje. To so besede, ki jih je izrekel v svojem prvem govoru. Sam pričakujem nov način odnosov med papežem in globalnimi mediji.
(Intervju je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.)
Gašper Blažič, Andrej Sekulović
